Vremenski ekstremi s sušo in večtedenskimi vročinskimi valovi, ki jih nenadoma prekinejo močni nalivi ali neurja, vse bolj obremenjujejo tudi vrtove. Rastline, tla in zunanje površine so danes izpostavljeni bistveno drugačnim razmeram kot še pred nekaj desetletji. Ko načrtujemo nov vrt ali prenavljamo obstoječega, zato ne smemo razmišljati le o videzu, temveč tudi o dolgoročni odpornosti rastlin in površin.
Odpornost vrta se začne z urejanjem vrtnih poti in terase, če jo imamo. Te površine navsezadnje načrtujemo za veliko dlje časa kot rastline na vrtu. Les je sicer privlačen na pogled in prijeten na otip, vendar se slabo odziva na pogoste menjave suše in mokrote. Posledice so razpoke, trske in zmanjšana stabilnost. Zato se vse pogosteje uporabljajo lesni kompoziti. Ti materiali veljajo za dimenzijsko stabilne, odporne proti vlagi in običajno zahtevajo manj vzdrževanja kot klasičen les. Ker vpijejo zelo malo vode, so tudi manj občutljivi za poškodbe zaradi zmrzali ali gnitja.
Pri izbiri materiala za teraso je smiselno upoštevati tudi, kako močno se površina poleti segreje. Kamnite in betonske obloge pogosto dolgo časa zadržujejo toploto, zato lahko hoja po njih z bosimi nogami kmalu postane neprijetna. Upoštevati pa je treba tudi dobo uporabnosti materiala. Dlje ko je terasna obloga uporabna, manjša sta poraba virov in stroški skozi čas. Tako je mogoče vrt prilagoditi spreminjajočim se podnebnim razmeram, ne da bi pri tem trpela njegova estetska vrednost.
Ne nazadnje pa je za odpornost vrta pomembna tudi izbira rastlin. Trajnice in grmovnice, odporne proti suši, kakršne so značilne za sredozemsko podnebje, običajno veliko bolje prenašajo daljša vročinska obdobja kot občutljive okrasne rastline. Tudi cvetoči travniki z avtohtonimi divjimi cvetlicami so praviloma trpežnejši od klasične okrasne trate, ki jo suša hitro poškoduje. K večji odpornosti vrta prispeva tudi zbiranje deževnice, bodisi v sodih bodisi v podzemnih cisternah.
