Ko srce preneha biti, se ustavi pretok krvi in s tem dovajanje kisika organom. Že v prvih urah se začnejo kemične spremembe, pojavi se mrtvaška okorelost, med prvimi pa začnejo propadati možgani in drugi organi, ki potrebujejo veliko kisika.
V naslednjih dneh glavno vlogo prevzamejo bakterije. Ker jih imunski sistem po smrti ne more več nadzorovati, se začnejo širiti iz črevesja v druge dele telesa. Pri razgradnji nastajajo plini, telo se napihne, spreminja barvo in postopoma izgublja mehka tkiva.
Kako hitro telo razpade, je močno odvisno od okolja. Vlaga, temperatura, dostop zraka, način pokopa in prisotnost žuželk lahko proces močno pospešijo ali upočasnijo. V suhem okolju lahko pride do mumifikacije, v vlažnem in z malo kisika pa se lahko telesna maščoba spremeni v voskasto snov, znano kot grobni vosek.
Po več desetletjih ostanejo predvsem kosti, ki se nato postopoma krušijo in razgrajujejo. Toda zobje so bistveno odpornejši. Zobna sklenina je izjemno trda, bakterije, ki med življenjem povzročajo zobno gnilobo, pa po smrti gostitelja ne morejo več dolgo preživeti.
Prav zato lahko zobje v primernih razmerah ostanejo ohranjeni tisoče ali celo deset tisoče let. Za arheologe in forenzike so zato eden najdragocenejših delov človeških ostankov, saj lahko razkrijejo podatke o starosti, prehrani in zdravstvenem stanju umrlega.
