Ata, jaz ... sledi še zapis treh priimkov. L. 1935/VII. Ostri vrh na Kozjaku. Sveti Duh! Na meji! To je nekdo zapisal s svinčnikom na hrbet zbledele fotografije. S kemičnim svinčnikom je k datumu dopisana še številka 2. Torej najbrž 2. julij 1935. Ta dan je bil torek. Kaže, da se je moška družba sredi tedna odpravila na izlet. Zelo verjetno je bil zraven še sedmi; ravno on bi jih lahko fotografiral. Na pokošenem travniku pred poljem pšenice so se zleknili in pozirali - sproščeni, veseli. Besede na fotografiji je očitno napisal deček, drugi z leve. Videti je najmlajši, njegov oče se zdi najstarejši v družbi, preostali štirje pa so na videz podobnih let. Kaj jih povezuje, zakaj so se znašli skupaj na meji? Zanimivo je, kako je deček s klicajem zaključil ta zapisani vzklik, da so na meji. Jih je mikalo čez? Niso mogli? Niso na to niti pomislili? Še nekaj je zanimivo: deček, ki je očitno zapisoval priimke soizletnikov, ni zapisal vseh. Ob očetu in sinu so na posnetku še štirje mladeniči, fant pa je na hrbet napisal samo tri priimke. Je četrtega namerno izpustil, je nanj pozabil? Ga morda sploh ni poznal? In fotograf - ta se ni pojavil ne med navedbami na hrbtu in tudi ne na fotografiji. Njihovih priimkov ni v adresarju mariborskih meščanov za leto 1935, zato sklepam, da so na Ostri vrh prišli od nekod drugod, morda iz katerega od krajev spodaj ob Dravi.
Po vodi do Beograda in še dlje
Če so šli na izlet, se je morda začel s pešačenjem, najprej ob reki, nato navkreber. V Dravski dolini bi lahko videli splave. V tem času so, po mnogih stoletjih, še vedno pluli. Med obema vojnama jih je bilo še do 2000 na leto. Starodavna transportna pot po reki od Libelič do Dravograda, Vuzenice, Vuhreda, Brezna, Podvelke, Ožbalta in drugih obrečnih krajev je še vedno predstavljala dovolj donosen način trgovine z lesom, iz katerega so bili splavi sestavljeni, na njih pa je bil tudi tovor, ki so ga naloženega na lesena plovila vozili po reki navzdol. Do Maribora, Ptuja, Varaždina, Donje Dubrave, Vizvarja, Barcsa, Osijeka. Včasih celo naprej po Donavi do Vukovarja, Novega Sada, Beograda ali še dlje. Mariborski Pristan je bil eno od pomembnih pristajališč na tej poti. Bilo pa je še veliko drugih, kjer se je lahko vnaprej dogovorjeni posel zaključil z razložitvijo tovora, razstavljanjem splava in prodajo tistega, kar je bilo prej tvarina plovila. In potem na vlak in nazaj, prej, ko železnice še ni bilo, pa kako drugače, tudi peš. Pa spet vezanje novega splava in nova pot, do pozne jeseni, ko so vremenske razmere in neugoden vodostaj reke zaključili plovno sezono.
Na rajži vržejo svoj zakon čez most
Večina jih ni znala plavati
Splavarji, ti "poslanci" premožnih lesnih trgovcev iz zgornjega toka reke, so bili vsekakor posebni liki. Možje z izkušnjo drugih krajev. Večina ljudi iz njihovega okolja takih izkušenj ni imela. Kdor ni splavaril, ni poznal strahu pred čermi, skalami, plavajočimi mlini in stebri mostov, v katere lahko zadeneš, in ne skrbi, da boš nasedel na novo nastali sipini. Reka je bila, zlasti v zgornji Dravski dolini, v preteklosti precej bolj deroča, kot smo je vajeni danes, ko jo vsake toliko upočasnijo elektrarne in jezovi. Tudi čeri in skal, ki so jih pozneje razstrelili, je bilo nekoč več. Nepazljiv kormoniš je lahko plovilo s posadko vred hitro ogrozil. Večina splavarjev, presenetljivo, ni znala plavati. Kdor ni splavaril, tudi ni poznal občutka priprošenj k svetemu Miklavžu, zavetniku splavarjev, njegove mišice niso imele občutka močnih zavesljajev in možgani ne izkušnje preračunavanj varne smeri. Ni poznal občutka utesnjenosti v komorah splavnice falske elektrarne. Ni vedel, kako dišijo drugi kraji, kako živahno je v pristaniščih, kako govorijo in živijo ljudje nizvodno. Ni poznal šumenja gozdov v srednjem delu in ne piša košave v zadnjem delu daljših plovb. Ni vedel, kakšen je občutek, ko dežuje in se nimaš kam umakniti, mokro je na tebi, nad tabo in pod tabo. Kdor ni splavaril, ni vedel, kakšen je občutek svobode na reki in neodvisnosti daleč od nadzora domačega kraja. Kdor ni splavaril, ni poznal občutka šelesta bankovcev, ki ga lahko med svojimi prsti sprožiš na koncu poti, ko te splavarski gospodar izplača. Kdor ni splavaril, ni poznal skušnjave - porabiti denar po poti nazaj, si privoščiti, zaužiti tudi ta vidik svobode ali ga spraviti in prinesti domov, nalagati in na koncu s prihrankom narediti kaj večjega, za celo življenje, mogoče kupiti ali zgraditi hišo.
Kamera Mariborčana Draga Simončiča
Če je posnetek z Ostrega vrha sprožil neznani fotograf, je drugi, ta, ki kaže splavarje pri razkladanju, nastal s pritiskom na sprožilec kamere Draga Simončiča. Simončič je bil bančnik, z ženo in sinom je živel v novi najemniški hiši, ki jo je leta 1924 v Mariboru zgradila Prva hrvatska štedionica iz Zagreba. Baje je imela hiša v Zagrebu identično dvojnico, zgrajeno po istih načrtih. Simončič je bil član Fotokluba Maribor, eden tistih zavzetih iskalcev zanimivih motivov, prave svetlobe in dobre kompozicije, ki so v teh letih v marsičem presegli pravila, znana med poklicnimi fotografi. Kljub imenu amaterski fotografi, tako so si namreč rekli, so bili pomemben del razvoja fotografije med obema vojnama. Drago Simončič je veliko fotografiral, njegovi posnetki so danes ohranjeni v različnih mariborskih zasebnih in institucionalnih zbirkah. Iskal je fotogeničnost prostorov, ki jih večina ljudi prehodi, ne da bi pri njih opazila kako posebno estetsko skladnost ali kak zanimiv detajl. Simončič in sotrudniki jih opazijo. Splavarji pa niso bili zanimivi le fotografom, kot atrakcijo s pridihom arhaičnosti so jih v mariborski Pristan prihajali gledat celo turisti. V zadnjih letih te stare transportne dejavnosti - leta 1941 so jo ustavili in je potem nikoli več niso zagnali v prejšnjem obsegu - je splavarsto torej že začelo dobivati obrise dejavnosti, ki se bo edina ohranila; ostala bo samo še turistična kurioziteta.
Etelka ni spraševala
Predzadnji splavar, tik pred onim, ki samo opazuje, dobi zametek tokratne zgodbe. Sin gozdnega delavca s Pohorja. Mlad, star šele dobrih dvajset let, najmlajši na tej rajži. Tokrat gredo daleč, na Donavo, do Beograda. Samo raztovorijo kolje, potem pa naprej, daljši postanek bo nižje, prvi pri Donji Dubravi. Za splavarje so rekli, da na rajži vržejo svoj zakon čez most. Nazaj grede ga poberejo in se vrnejo kot zakonski možje s solidnim zaslužkom. Vmes pa kakor kateri. Nekateri so imeli ljubice skoraj v vsakem pristanu, drugi nobene nikjer. Ivan je bil mlad in še neporočen, zato mu zakona na rajži ni bilo treba nikamor metati, on je bil v vseh pogledih svoboden. Čeprav je deklici v enem od prvih pristanov tudi že nekaj obljubljal. Ampak je vedel, da ne misli čisto zares. Preveč zanimivo je bilo na teh plovbah. Vsi ti ljudje, drugačni od tistih na Pohorju in v Dravski dolini! Od Ptuja naprej so kmalu začeli govoriti drug jezik, ampak ta je bil precej podoben domačemu. Hec je bil potem, ko so zapluli v ogrske vode. Tam so živeli drugačni ljudje in govorili so jezik, ki ga ni bilo mogoče razumeti. Dobro, naučil se je nekaj besed, ki so si jih izmenjevali ob pristankih v Vizvarju in Barcsu - faipari, magzatelhajtas, večkrat je slišal tudi besedo szerelem. Potem so spet kmalu vpluli v vode jezika, podobnega njegovemu. In k ljudem, ki so bili na neki način domači. Ampak tisti kratki prehod, ko je Drava zavila na Madžarsko, je vedno težje pozabljal, ko se je z rajž vračal domov. Tudi če so bile na poti še Mojce, Marije in Anke. V Barcsu je bila Etelka. In za razliko od postanka pri Mojci, Mariji in Anki, pa še pri kateri, recimo Milevi, je bilo z Etelko čisto drugače. Mojca, Marija in Anka so veliko govorile, Mileva sicer nekaj manj, pa še vedno precej. Saj so govorile lepe reči, ampak preveč so spraševale, hotele so vedeti, kdaj spet pride in kdaj bo za vedno ostal. To mu je precej pobilo žar, ki je sicer redno vzplamteval pri vsaki od njih, ko jih je po daljšem premoru spet videl, kaj šele, ko je katero na novo spoznal. Etelka ni nič spraševala. Mogoče celo je, kar naprej je nekaj čebljala, ampak on je ni nič razumel. Ona pa ni razumela njega. Oba sta čebljala, se dotikala, vsak v svojem jeziku poimenovala dotaknjeni del telesa, se temu široko smejala, nato pa hitro pozabila neznane besede, da sta se jih lahko potem znova učila. Vse se je zdelo nekako - še vedno svobodno. Kot nekakšno dražljivo igranje. Ravno zaradi popolnega nerazumevanja prek besed sta se toliko lepše sporazumevala na druge načine. Manj ko je vedel, kaj mu čeblja, bolj ga je vleklo ravno k njej. In pri njej, ki ga ni znala vprašati, ali bo ostal in kdaj to bo, si je sčasoma zares zaželel ostati.
