
"Svarilo nevladnim organizacijam ne odpira nobene nove fronte, ampak stare, skozi njega pa Janša ponavlja preverjen vzorec političnega ustrahovanja svojih potencialnih sovražnikov, ki seže onstran strankarskih nasprotnikov. /.../ Nenadoma ne nastopa kot nekdo, ki bi moral utemeljevati svojo moč, temveč kot tisti, ki jo že ima in jo zgolj performativno potrjuje. Ker je tako, mu na primer sploh ni treba priti v studio TV Slovenija, kjer se predstavlja opozicija, saj s svojo ignoranco ravno utemeljuje svojo despotsko pozicijo. Po drugi strani lahko trdi, da bo zaprl pipice nevladnikom, pri tem pa pozabi omeniti, da to pomeni tudi različna prostovoljna ali humanitarna društva, gasilce, Rimskokatoliško cerkev in podobno. Njegove izjave sploh ne zahtevajo konsistence ali argumentacije, zato nenadoma opozarjanje na protislovnost niti ne deluje; izjava sama proizvaja učinek ne glede na svojo empirično utemeljenost. Ko reče, da bo zaprl pipice, že s tem premešča meje dopustnega in preizkuša, koliko ustrahovanja sistem še absorbira brez posebnega odpora. /.../

Preveč defenzivna kritika pogosto prevzame isti jezik. Ko ponavljamo, da bo Janša zaprl pipice, nehote normaliziramo idejo, da ima oblast takšno pravico – pa je nima! Namesto da se sprašujemo, ali bo zaprl pipice, bi se morali spraševati tole: od kod mu sploh ideja, da so pipice njegove? Zakaj se v javnem diskurzu sploh dopušča predstava, da je financiranje nevladnih organizacij miloščina, ne pa del demokratične infrastrukture? Zakaj se vedno znova znajdemo v položaju, ko moramo dokazovati svojo legitimnost, namesto da bi politike postavili pred javno sodišče zaradi zlorabe moči?
Namesto spraševanja, kaj bo Janša naredil z nami, bi morali zastaviti vprašanje, zakaj sploh dopuščamo, da nekdo tako odkrito grozi temeljem demokratične družbe."
Vir: Vezjak.com





