Barbara Gavez Volčjak
Slovencem, zlasti tistim iz severovzhodnega dela države, je drugo največje avstrijsko mesto blizu z več vidikov: najprej prostorsko, saj je od Maribora oddaljeno le dobrih 70 kilometrov, zgodovinsko kot nekdanja prestolnica dežele Štajerske v okviru Avstro-Ogrske, ekonomsko, saj si jih mnogo tam služi vsakdanji kruh ali nakupuje izdelke nekaterih blagovnih znamk, ki jih v Sloveniji nimamo. Redkeje pa pomislimo, da bi Gradec obiskali zaradi kulturnih prireditev in institucij ali preprosto kot turisti. Če že, pa ostajamo pri tem večinoma orientirani na staro mestno jedro na levem bregu Mure in znameniti grič Schlossberg, ki z značilnim stolpom zaznamuje veduto mesta.
Podobno kot Maribor pa ima tudi Gradec svoj "desni breg", območje, ki se ga je še pred dvajsetimi leti držal sloves "graškega Bronxa", češ da je tam grdo, umazano in nevarno. Govorimo predvsem o petem graškem okrožju, imenovanem Gries, ki je bilo skupaj s sosednjim okrožjem Lend nekoč del predmestja Murvorstadt, šele v 19. stoletju sta bili obe okrožji vključeni v mesto. Danes je Gries skupaj s celotnim mestnim jedrom Gradca na seznamu Unescove svetovne dediščine in mestni turistični delavci ga vključujejo v vodene oglede. Na enem takih smo bili nedavno tudi slovenski novinarji.
Vse, kar so potrebovali za telo in dušo
"Skozi Gries je od 18. stoletja vodila glavna trgovska in poštna cesta od Dunaja do Trsta, zato so tukaj zrasle stavbe, ki so jih popotniki potrebovali: gostilne in pivnice, kovačije in druge obrtne delavnice za popravilo vozov in kočij, prodajalne živeža, pa tudi bordeli. V 18. stoletju je bilo v Griesu natanko 111 gostiln, iz številnih so pozneje nastali hoteli," začne pripoved naš vodnik David Zottler in pokaže na ohranjene vogalne branike, ki so varovali hiše, da mimo vozeče kočije niso odkrušile sten. Ohranjeni so tudi številni kipci svetnikov v vogalnih nišah, v glavnem sv. Marije in sv. Florijana, ki naj bi hiše varoval pred ognjem. Posebno zanimiva je Marija, ki danes varuje vogal nasproti nočnega kluba s striptizom, saj je videti, kot da se ogorčeno obrača stran od razvratnega kraja in goreče moli za tam izgubljene duše.
Kot rečeno, so se sami Gradčani še pred dobrim desetletjem Griesa bolj ali manj izogibali. Nekoliko morda tudi zato, ker so se v tem delu mesta, ravno zaradi dostopnosti, že od nekdaj radi naseljevali tujci. Zottler nas denimo pelje na ogled Babičine čajnice (Omas Teekanne), ki jo je v prisrčni 250 let stari hiši pred desetimi leti odprla Rusinja Yuno. "Vsi so mi rekli, da sem nora, ker odpiram čajnico, saj da v Gradcu vsi pijejo samo kavo. No, pa smo še vedno tukaj," pove lastnica, ki ni hotela verjeti, da je ta del mesta kaj slabši od drugih. Poleg čaja (pa tudi kave ali špricarja) in kolačev pripravljajo tudi delavnice, božični sejem, družabne igre, čajnica je neke vrste skupnostni prostor: "Tukaj so dobrodošli vsi, domačini in tujci vseh ver, narodnosti in spolnih usmeritev. Želim obogatiti mesto."
Poudarek je na domačnosti
Nekoliko dlje po nabrežju Mure, imenovanem Grieskai, sta pred tremi leti in pol Ukrajinca Anastazija in Sergej odprla Café Guten Morgen, v katerem med drugim ponujata boršč in tipično ukrajinsko pecivo. "Želela sva ustvariti prostor, kjer bi se Ukrajinci počutili kot doma, jedli domačo hrano in pokazali domačinom svojo kulturo," razloži Anastazija, diplomirana pravnica, ki je še v Ukrajini po petih letih dela v svojem poklicu zamenjala kariero in se v Bolgariji izučila v gostinstvu ter odprla gostilno v Odesi. Sergej, prav tako pravnik, je za njun novi dom izbral Gradec, kjer je že pred vojno študirala njegova hči in ga navdušila nad mestom.
A Griesa ne odkrivajo le tujci, temveč tudi domačini. Na lepo ohranjenih in obnovljenih starih stavbah so še vidni veliki kamniti vhodni portali, skozi katere so kočije lahko zapeljale na notranja dvorišča. Poleg starih pa stojijo v ulicah okoli osrednjega trga Griesplatz tudi številne moderne stavbe, stanovanjske in poslovne. V njih so našli prostor obrtne delavnice in butiki, podjetniški inkubatorji, glasbeni konzervatorij, neodvisni odri in drugi lokali, zaradi katerih velja Gries danes za kreativno, umetniško četrt. Okrožje se je znebilo slabega slovesa tudi zaradi delovanja civilnih iniciativ in nevladnih organizacij, ki se trudijo oživiti skupnostnega duha in utrditi socialno tkivo mesta. V eni takih iniciativ sodelujeta tudi Gradčan Erlend ("moji starši so bili navdušeni nad Islandijo", pojasni izvor svojega nenavadnega imena) in njegova novozelandska soproga Debbie, ki vodita trgovino Bohemian Soul Beehive. V njej na eni strani prodajata izdelke umetnostne obrti, darila, nakit, na drugi strani pa rabljena oblačila in obutev, ki jih kupita neposredno od lastnikov. Prirejata tudi delavnice kvačkanja in manjše koncerte. "Naš cilj je ustvariti soseščino, kjer se bodo vsi dobro počutili in ne bodo predrage najemnine," pravi Erlend, a obenem prizna, da ne bi mogla živeti zgolj od trgovine, zato sam v prvi vrsti dela kot IT-strokovnjak.
Med tradicijo in sodobnostjo
Nasploh je Gradec zelo živahno in propulzivno mesto, po Zottlerjevih besedah je najhitreje rastoče mesto v vsem nemškem jezikovnem območju. Na štirih javnih univerzah in še štirih visokih šolah študira okoli 75.000 študentov, poleg industrije in sodobnih tehnologij pa veliko vlagajo tudi v turizem. Med drugim nam Zottler pokaže Grand Hotel Wiesler v Griesu, kjer ob svojih obiskih domovine prenočuje Arnold Schwarzenegger. V stavbi v secesijskem slogu s pogledom na Muro je skoraj v celoti ohranjena prvotna oprema, od kovanih stopniščnih ograj z značilnimi secesijskimi okraski do lestencev v veliki jedilnici, ki jo na eni steni krasi ogromen keramični mozaik z motivom Rojstva Venere. Družinsko voden hotel je, enako kot bližnji Das Weitzer, že vrsto generacij v lasti družine Weitzer. Tudi v njem so nekdanji arhitekturni elementi lepo ohranjeni in integrirani v sodoben dizajn, kar daje celemu hotelu videz tradicije in domačnosti. Tako kot pravzaprav ves Gradec.
