Če iščete popoln umik pred ponorelim svetom, potem vas bo verjetno očaralo mestece Eski Foça. To majhno naselje na turški egejski obali ponuja drugačen ritem življenja. V toplih poletnih večerih obiskovalci in domačini ob obali ustvarijo dolgo vrsto. Vsi potrpežljivo čakajo na kepico lokalnega sladoleda iz mastikine smole, ki predstavlja pravi večerni ritual. V zraku se mešajo sproščeni pogovori, smeh in nežen morski veter. Na prvi pogled kraj deluje kot povsem običajno obmorsko mestece, a obiskovalci kmalu ugotovijo, da tam čas teče veliko počasneje.
Mesto oblikujejo več tisočletij pestra zgodovina in vplivi različnih civilizacij. Kljub temu prebivalci uspešno ohranjajo mir in preprostost. Lokalne oblasti namreč strogo nadzorujejo gradnjo. V starem jedru ne dovolijo novih, agresivnih posegov, zato kraj ohranja pristen videz nekdanjega ribiškega naselja. Domačini pogosto poudarijo, da prav vsakodnevna srečanja in skupni spomini gradijo most med preteklostjo in sedanjostjo, o čemer poroča hrvaški portal PunKufer.
Od antičnih pomorščakov do osmanskih osvajalcev
Za razumevanje utripa tega kraja moramo pogledati v njegovo preteklost. V antičnih časih so mesto poznali pod imenom Fokaja. Jonci so tam razvili izjemno močno pomorsko floto in ustanavljali kolonije po celotnem Sredozemlju. Kasneje so območje osvojili Perzijci, Aleksander Veliki, trgovci iz Genove in v petnajstem stoletju še Osmani. Ime Foça dejansko izhaja iz osmanske besede Foçateyn, kar pomeni "dve Foči". Danes tako poznamo staro (Eski) in novo (Yeni) Fočo, ki ju loči približno dvajset kilometrov.
Naravni zaliv obdaja skupina nenaseljenih otočkov in skal, ki jih domačini imenujejo skale siren. Prav nanje se vežejo starodavne legende, ki jih je navdihnila Homerjeva Odiseja. Po ljudskem izročilu so sirene s svojim petjem mamile mornarje proti obali, kjer so njihove ladje treščile ob ostre skale. Vendar območje ne slovi le po mitologiji. V tamkajšnjem morju prebiva tudi ena redkih populacij sredozemske medvedjice.
Legenda o črnem kamnu
Na kopnem življenje teče enako mirno. Obiskovalci dneve preživljajo s sprehodi ob morju, na mestni plaži ali v manjših lokalih. V starem jedru stojijo zgodovinske zgradbe, med katerimi izstopata mošeja Fatih iz petnajstega stoletja in novejša mošeja Kayalar. Vsako nedeljo tržnica Yeryüzü Pazarı oživi ulice, saj lokalni proizvajalci ponujajo domače izdelke, od marmelad do svežega oljčnega olja. Ko pade mrak, obnovljene kamnite hiše odprejo vrata kot majhne trgovine, kavarne in restavracije, še piše PunKufer.
Domačini radi pripovedujejo še eno legendo, ki pojasnjuje, zakaj nekateri obiskovalci nikoli ne odidejo domov. Zgodba govori o dekletu, ki je na črnem kamnu čakalo svojega ljubljenega in na koncu umrlo od žalosti. Prebivalci naj bi ta kamen razbili in njegove delce raztresli po vsem mestu. Verjamejo namreč, da bo vsak, ki stopi na košček tega kamna, začutil neustavljivo željo po tem, da tam ostane za vedno.
