Rozmari Petek
Ko poleti opazujem številne avtomobile s skandinavskimi registrskimi oznakami, večkrat pomislim, kakšno srečo imam, da živim razmeroma blizu toplega morja. Štiri ure vožnje, približno, pa si ne le ob Jadranu, temveč celo na otoku. Ne katerem koli, temveč na otoku sreče, kot je drugo ime za Rab. Sončni otok (dejansko slovi kot otok z največ sončnimi dnevi) so kot idealno mesto za oddih odkrili že Rimljani, na njegove rajske peščene plaže (ima jih daleč največ na Jadranu) se radi vračajo tudi Slovenci. "Nam je otok super. Sploh v času Rabske fjere. To moraš videti! Prav zaradi fjere smo letos za dopust spet izbrali Rab," mi že na poti do trajekta razloži skorajda sosed Tomaž (da na Rabu srečaš Slovenca, ni tako veliko naključje, kot se sprva zdi).
Najbolj znani obiskovalec Raba, ki se je prvi kopal nag
Na otoku se je rodil sv. Marin, ustanovitelj San Marina. Leta 1910 je Rab obiskal knez Alois Lihtenštajnski, ki je bil tako navdušen nad lepotami otoka, da je doniral sredstva za gradnjo promenade ob morju. A domačini še raje poudarijo, da je Rab avgusta 1936 obiskal kralj Edvard VIII. z eno svojih prijateljic Wallis Simpson, s katero se je kasneje tudi poročil. Radi pokažejo kraj, kjer se je zaljubljeni par kopal v Evinem in Adamovem kostumu. Ta dogodek štejejo za začetek nudizma ob Jadranu.
Mali Dubrovnik z največjim srednjeveškim festivalom
Pa kaj je ta fjera, vprašam. "Boš videla. Vse zaživi v duhu srednjega veka. Vrhunsko," mi še odvrne, medtem ko naš vodnik Goran Blažić doda osnovne podnapise o srednjeveškem festivalu, obujenem pred 25 leti. Traja tri dni, vedno na isti termin od 25. do 27. julija, ko godujejo sv. Jakob, sv. Ana in sv. Krištof, ki velja za zavetnika mesta (po legendi naj bi bil pred tisočletjem normanske puščice preusmeril od mestnega obzidja in rešil mesto); njegove relikvije hranijo v eni od štirih cerkva, kolikor so jih na zelo majhnem mestu postavili. Od tod še eno ime za mesto Rab – mesto štirih zvonikov. "Naj pogled na otok s te strani ne zavede. Od tod je res videti, kot bi bil nenaseljen, a le zato, ker na tem delu piha močna burja. Ta večkrat prinese še ogromne valove, ki zalijejo kopno, zato na tem delu otoka ni zelenja. Notranjost je povsem drugačna," zagotovi promotor hrvaških turističnih mest in predstavnik podjetja Objemi Hrvaško.
Ni se motil. Že od daleč mestece Rab kaže svojo raznolikost, a hkrati obvladljivost. Na desni strani dolga peščena plaža, na kateri uživajo predvsem otroci, na levi dolga promenada ob obali z ljubkimi zavoji pod skalami in naravno senco borovcev. Mesto samo je bistroumno razdeljeno na tri ulice, Spodnjo, Srednjo in Zgornjo, ki so med seboj prepletene z manjšimi, vzpenjajočimi se uličicami in ličnimi gostilnicami. Dubrovnik v malem, pomislim. Število uličic ni naključno – dvanajst jih je, kolikor je mesecev v letu, vsaka izmed glavnih cest pa je od začetka do konca tlakovana s 365 kamni, kolikor je dni v letu. No, srednja naj bi imela toliko tlakovcev, kolikor dni ima prestopno leto.
Ob baklah do druge ure zjutraj
A kdo bi preverjal in štel, če se je na ulicah dogajalo čuda stvari! Tam je kovač oblikoval žeblje, na drugi strani so ob petju predice predle volno, mladenič tlačil grozdje, pod drevesom so se ustavili trubadurji, malo naprej je publika požirala drznosti požiralca ognja, vmes se je vila dolga vrsta ljudi, ki so želeli pokusiti pravkar pečene šulčiće … Prva je mesila testo, druga ga je oblikovala, da je bilo res videti kot "poderane gaće" oziroma raztrgane spodnjice, kot še drugače pravijo rabski specialiteti, tretji je pecivo ocvrl, četrta je nanj dodajala kos pršuta in sira (za novodobne sladkosnedne turiste tudi nutello), peti je pobiral denar ... Vsi so na moč hiteli, da bi potešili novosti lačne obiskovalce. "Danes sem zamesila že 60 kilogramov moke," pojasni glavna kuharica, pri čemer neutrudno mesi naprej. "Pa vas nič ne bolijo roke?" vprašam. "Zdaj ne," se nasmeje. "Bodo pa, ko bom legla v posteljo."
Pred drugo ali tretjo uro zjutraj težko, da je kdo od sodelujočih začutil domačo posteljo. "Tu smo vsak večer do enih ali dveh zjutraj. Odvisno, koliko še imamo hrane. Če fjera poteka med vikendom, je lažje. Če med tednom, je naslednji dan malo težje v službi, a gre," se nasmeje kovač, ki na svojem ognju ni le koval podkev, temveč tudi pekel klobasice. "Dobro, te niso iz srednjega veka, so pa stare vsaj toliko kot na novo obujeni festival," se nasmeje. Če komu niso dišali ne klobasice ne šulčići, so jih ob obali čakale pečene ribe. Natančneje, obiskovalci so čakali na ribe, saj so jih ribiči nad odprtim ognjem komaj sproti pekli. Če še to ni zaleglo, ima mesto v ozkih ulicah, obsijanih z baklami, polno prikupnih gostiln, ki so v dneh fjere tudi pozivale s posebno ponudbo …
Ptiča ni bilo, zmage tudi ne
"Glej, vitezi!" vzklikne nekdo ob meni. V slovenščini. Slovenski turisti so si očitno s fjero že na "ti". Pred viteškim turnirjem so se vitezi v spremstvu rabske gospode sprehodili po mestu in s tem naznanili, da se začenja eden od osrednjih delov Rabske fjere, ki je celo starejši od same tridnevne prireditve. Društvo rabskih samostrelcev že od leta 1995 obuja tradicijo napenjanja težkih samostrelov, s katerimi so nekoč vitezi dejansko branili Rab. Sodeč po natančnih strelih novodobnih vitezov, nihče, ki je pred stoletji poskušal zavzeti Rab, ni ostal živ. A tudi zmagati v hudi konkurenci, v kateri skoraj vsi zadenejo črno tarčo, ni lahko. "A imaš kakšnega ptiča, da mu plačam, da se mi podela na glavo?" malo pred tekmo soseda na ulici vpraša eden od tekmovalcev. "To prinaša srečo," pojasni Goran. A ptiča ni bilo, zmage za omenjenega tekmovalca pa tudi ne.
Je sploh še kdo v mestecu, ki ne sodeluje na Rabski fjeri, se vprašaš, ko obhodiš vse ulice, polne srednjeveških akcij. Mestece z okolico ima približno tri tisoč ljudi, vsaj polovica, mladih in starih, je tako ali drugače bila ta dan v mestu. Kdo je domačin, kdo turist, je bilo skorajda že težko razbrati. Tako domačinke kot turistke so se okrasile s trakovi iz svežega cvetja, prešeren smeh se je slišal z vseh strani miz, na katerih so svoje izdelke prodajali ali v zameno za prostovoljni prispevek ponujali domačini. Smejali so se, peli, zabavali, pozirali turistom, vse nadvse sproščeno in pristno. Na robu mesta, ob pristanišču, se je družila skupina "gobavcev". Odrinjeni, kot nekoč. A sila prešerne volje. "Daj, vzemi tole. Dobro je," so turistki v roke potisnili kruh s sirom in pršutom, nato pa še natočili vina.
Nebo je osvetlil ognjemet in naznanil zaključek 25. Rabske fjere. Poslovili so se od gostov, ki so prišli iz prijateljskih mest, med katerimi sta tudi Sežana in Kočevje, še prej pa naznanili, da bodo skupaj s Filozofsko fakulteto v Ljubljani kmalu izdali monografijo o Rabu iz časov, ko se je počasi začela pisati rabska zgodba, ki navdihuje največji in najobsežnejši hrvaški srednjeveški festival.
