Deložacija razburila Španijo: 70 let je bil njen dom, pri 87 so jo izselili

Sedemdeset let je bil to njen dom. Skozi ista vrata je prvič stopila leta 1956, ko je bila še mlado dekle. Od takrat se je spremenilo skoraj vse - Madrid, Španija in ljudje okoli nje -, ona pa je ostala na istem naslovu. V sredo se je to končalo. María del Carmen Abascal, ki jo znanci in sosedje poznajo kot Maricarmen, je morala pri 87 letih zapustiti stanovanje na ulici Alcalde Sainz de Baranda v madridski četrti Retiro.

Pred stavbo se je zbralo več sto sosedov, aktivistov in članov madridskega sindikata najemnikov, ki so poskušali deložacijo preprečiti. Policisti so zavarovali vhod in odstranili del protestnikov, sodna komisija pa je deložacijo izvedla. Maricarmen so iz stavbe odnesli na nosilih in jo z reševalnim vozilom odpeljali v bolnišnico.

Pretresljivi prizori izselitve starejše gospe so odmevali po vsej Španiji. Javnost je ogorčena. Toda v ozadju zgodbe je precej zapleten pravni spor. Maricarmen namreč ni bila deložirana zgolj zato, ker ne bi več zmogla plačevati najemnine. Ključna je bila stara najemna pogodba in vprašanje, ali jo lahko kot hči prvotnega najemnika še naprej uporablja pod enakimi pogoji.

Pogodbo je sklenil njen oče

Najemno pogodbo za stanovanje leta 1956 sklenil Maricarmenin oče. Po njegovi smrti je ta prešla na njeno mater, po materini smrti leta 2005 pa na Maricarmen. Šlo je za eno od starih najemnih pogodb, zaradi katerih je bila najemnina bistveno nižja od današnjih tržnih cen. Po poročanju španskih medijev je Maricarmen plačevala približno 440 evrov na mesec, medtem ko povprečna najemnina v omenjeni četrti krepko presega tisoč evrov. 

Položaj se je spremenil, ko je stavba dobila novega lastnika. Leta 2018 je bila nepremičnina prodana, stanovanje pa je pozneje kupila družba Urbagestión Desarrollo e Inversión. Maricarmen naj bi bilo stanovanje pred tem ponujeno tudi v odkup za več kot 240.000 evrov, vendar ga ni mogla kupiti. Začel se je večletni sodni spor o tem, ali ima pravico še naprej živeti v njem pod pogoji stare pogodbe.

Od 440 do 1650 evrov

Eno ključnih vprašanj je bilo, kolikokrat se lahko takšna pogodba prenese med družinskimi člani. Lastnik je trdil, da je bila ta možnost že izčrpana, saj je pogodba najprej prešla z očeta na mater in nato na hčer. Maricarmen je na prvi stopnji v sporu sicer uspela, pozneje pa je primer prišel do španskega vrhovnega sodišča, ki je marca pritrdilo lastniku. Pri odločanju je bila pomembna tudi zakonska izjema za osebe z najmanj 65-odstotno stopnjo invalidnosti. Maricarmen ima priznano 50-odstotno invalidnost, zato tega pogoja ni izpolnjevala.

Če bi želela ostati, bi morala sprejeti novo najemno pogodbo. Po navedbah časnika El País ji je lastnik ponudil najemnino v višini 1650 evrov na mesec - skoraj štirikrat toliko kot dotlej in več, kot znaša njena pokojnina. Ker dogovora niso dosegli, je sledil postopek deložacije.

Pred stavbo več sto ljudi

Izvršitev so pred sredo že trikrat preložili, primer pa je zaradi Maricarmenine starosti ter nasprotovanja sosedov in stanovanjskih aktivistov dobival vse več pozornosti. Pred zadnjim poskusom so njeni podporniki pred stavbo celo prenočili. Tik pred deložacijo je njena odvetnica poskušala doseči še enomesečni odlog. Po poročanju španskih medijev se je pojavila tudi anonimna oseba, pripravljena plačevati njeno najemnino, vendar dogovora, ki bi ustavil postopek, niso dosegli.

V primer se je vključil tudi Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice, ki je Španijo pozval k začasni ustavitvi deložacije oziroma zagotovitvi ustrezne nadomestne nastanitve. Posredovanje je zahtevalo tudi špansko ministrstvo za stanovanja. Na dan deložacije se je pred stavbo zbralo več sto ljudi. Policisti so zaprli dostop do vhoda, med posredovanjem pa je prišlo tudi do prerivanja s protestniki. Tokrat deložacije niso več preložili.

Primer postal simbol krize

Dogajanje je sprožilo tudi politične odzive. Predstavniki leve opozicije v Madridu so zahtevali ustavitev postopka in kritizirali policijsko posredovanje. Predstavnica Más Madrid Manuela Bergerot je od predstavnika španske vlade v Madridu zahtevala posredovanje ter opozorila na ravnanje policije do protestnikov.

Obenem pa je primer znova odprl razpravo o položaju dolgoletnih najemnikov v času visokih najemnin v državi. Španska mesta, med njimi Madrid, Barcelona, Málaga in Valencia, se že več let spopadajo z vprašanjem dostopnosti stanovanj, pomanjkanjem ponudbe in rastjo najemnin. Maricarmenina zgodba pri tem odpira zelo konkretno vprašanje: kaj se zgodi z dolgoletnimi najemniki, ko njihove stare pogodbe prenehajo veljati in se morajo soočiti z današnjimi tržnimi cenami? V njenem primeru je bila razlika med staro in ponujeno novo najemnino več kot 1200 evrov na mesec.

Kaj se trenutno dogaja z Maricarmen? Po odpustu iz bolnišnice, kamor so jo odpeljali, potem ko je morala zapustiti svoje stanovanje, naj bi po poročanju španskih medijev začasno bivala pri sorodnikih. Madridske oblasti so ji sicer ponudile tudi začasno nastanitev v okviru nujne pomoči, vendar je ponudbo zavrnila.

Deložacija ene najemnice tako ni ostala zgolj zasebni spor med lastnikom in najemnico. Postala je zgodba, ob kateri se Španija znova sprašuje, koliko zaščite lahko pričakujejo ljudje, ki po desetletjih bivanja v istem stanovanju ne zmorejo cen današnjega najemnega trga.