Raziskave dosledno kažejo, da travma iz otroštva pogosto pusti dolgotrajne posledice na razvoju možganov. Te se lahko kasneje v življenju kažejo kot težave z anksioznostjo, depresijo, napadi panike in posttravmatsko stresno motnjo. Telo, čustva in um si namreč zapomnijo zgodnja doživetja, kar vpliva na celotno psihofizično stanje posameznika. Vendar pa zgodba tu ne rabi imeti žalostnega konca.
Številni ljudje, ki so odraščali v težkih in nepredvidljivih okoliščinah, so uspeli ne le okrevati, temveč zgraditi izjemno izpolnjeno življenje. Čeprav travma lahko oblikuje način povezovanja nevronov v možganih, ljudje lahko te učinke premagajo z učenjem ključnih veščin preživetja. Te veščine kasneje postanejo temelj za izgradnjo zdravega samospoštovanja, trdnih odnosov in globokega občutka smisla. Strokovnjaki opažajo določene skupne točke pri ljudeh, ki so kljub težkemu startu uspeli zgraditi zdrav in srečen vsakdan.
Od izolacije do pristnih odnosov
Ljudje, ki so v otroštvu preživeli travmo, so pogosto velik del svoje energije porabili zgolj za preživetje. Zaradi tega se v odrasli dobi težje približajo drugim ljudem. Raziskave kažejo, da osebe, ki so doživele dolgotrajno travmo, zlasti pred desetim letom starosti, pogosto razvijejo kronično nagnjenost k izolaciji. To je bil nekoč njihov način zaščite pred bolečino.
Tisti, ki so uspešno okrevali, so se naučili temu vzorcu upreti. Drugim so dovolili, da jih vidijo takšne, kot so, in zgradili tesne odnose z majhnim krogom ljudi, ki jim zaupajo. S tem so postopoma obnovili občutek lastne vrednosti, piše portal YourTango. Poleg odnosov z drugimi je ključen tudi odnos do samega sebe. Osebe s travmatičnim otroštvom pogosto zanemarjajo svoje potrebe, bodisi ker čutijo, da si skrbi ne zaslužijo, bodisi ker nezavedno ohranjajo nizko raven energije.
Študija, ki jo je objavil European Journal of Psychotraumatology, je pokazala, da ima travma iz otroštva dolgoročne učinke na čustveno in fizično zdravje, vključno s stresom in težavami s spanjem. Vendar pa ista študija navaja, da so osebe, ki so aktivno vlagale v spanec, prehrano in čustveno predelavo, dosegle znatno boljše zdravstvene rezultate kot tiste, ki so se zanemarjale. Radikalna skrb zase postane orodje za celjenje ran.
Prekinitev starih vzorcev in pogum
Zgodnja travma, kot sta zloraba ali zanemarjanje, se povezuje z razvojem disfunkcionalnih obrambnih mehanizmov. Ti mehanizmi so nekoč pomagali pri preživetju v nevarnem okolju, v odrasli dobi pa pogosto ovirajo odnose in vsakodnevno delovanje. Nedavne študije poudarjajo, da je prepoznavanje teh vzorcev ključno. Ljudje, ki so okrevali, so se naučili prepoznati strategije, ki jim ne služijo več, in jih postopoma opustiti.
Ko posameznik prepozna lastne obrambne reakcije, sledi naslednji korak: zavestna izbira drugačnega vedenja. To zahteva pogum. Študije opredeljujejo hrabrost kot delovanje kljub strahu in navajajo, da takšen pristop zmanjšuje stres pri osebah, ki okrevajo po travmi. Namesto bega ali napada se odločijo za soočenje in konstruktivno reševanje težav.
Eden najučinkovitejših načinov za zmanjšanje sramu, krivde in občutka izolacije pa je pripadnost skupnosti, ki nudi podporo, o tej temi poroča hrvaški portal Index. Ljudje, ki so se uspešno soočili s preteklostjo, so se naučili poiskati pomoč, ko jo potrebujejo. Zavedajo se, da nihče ne more sam opaziti vseh svojih slepih peg. Nasloniti se na druge in graditi vzajemno podporo predstavlja enega najtrajnejših načinov za celjenje čustvenih ran iz otroštva.
