
Kaj je bolonjska omaka brez pravega parmezana? Če se bodo vročinski valovi in naraščanje temperatur nadaljevali, bi to vprašanje lahko postalo veliko resnejše, kot se zdi danes.
Ekstremna vročina in pomanjkanje mleka namreč resno ogrožata obstoj parmezana, poroča hrvaški Dnevnik Nove TV. Govedo zelo težko prenaša visoke temperature. Krave imajo vamp, ki deluje kot neke vrste termofor, naslonjen na njihovo telo. Zato ob visokih temperaturah krave več mirujejo, manj jedo in posledično dajo tudi do deset odstotkov manj mleka. Vse to vpliva na celotno verigo proizvodnje tega slavnega italijanskega sira.
Vročina ni edina težava za sirarje
Predsednik združenja proizvajalcev parmezana Nicola Bertinelli opozarja na še bolj zaskrbljujoč dejavnik. Če se podnebje spremeni do te mere, da kmetje ne bodo več mogli gojiti krmnih rastlin na tradicionalnih območjih, tudi proizvodnja sira Parmigiano Reggiano ne bo več mogoča. DNK tega sira se namreč skriva prav v lokalnem senu. To seno vsebuje specifične koristne bakterije, ki rastejo izključno na tem območju. Manj hrane za krave preprosto pomeni manj mleka, manj mleka pa manj sira.
Proizvajalci poskušajo zaščititi živino in ohraniti visoko kakovost sira, zato pospešeno vlagajo v različne hladilne sisteme. Takšne rešitve seveda močno povečujejo proizvodne stroške. V nekaterih skladiščih je poraba električne energije zrasla z 8500 kilovatov na kar 12.000 kilovatov na vrhuncu porabe.
Konec 800-letne tradicije?
Če ekstremne vročine postanejo naša nova stalnica, bo rast stroškov predstavljala še najmanjši problem. Sirarji se najbolj bojijo, da bo propadla celotna proizvodnja. Direktor mednarodne prodaje Paolo Ganzerli poudarja, da ta sir obstaja že več kot 800 let in da nihče ne želi biti del zadnje generacije, ki ga še lahko uživa.
Industrija sira Parmigiano Reggiano vsako leto nahrani na tisoče italijanskih družin in prinaša približno štiri in pol milijarde evrov prihodkov. Zato proizvajalci upajo, da bodo hitro našli rešitve in ohranili to kulinarično dediščino za prihodnje rodove.









