Archie je najhitrejši polž na svetu

Arheologi so odkrili, da je zgodovina konjskih dirk res dolga. Na 25. starogrških olimpijskih igrah, ki so se odvile leta 680 pred našim štetjem, so se namreč na seznam olimpijskih disciplin prvič uvrstile tudi dirke z dvo- in četverovprego, leta 648 pred Kristusom pa so bile prvič izvedene galopske dirke.
Veliko je športnih prireditev, ki vključujejo živali, in nekatere vrste tekmovanja potekajo izključno med njimi, z različno (so)udeležbo ljudi. Poglejmo nekaj živalskih dirk, ki so postale že tradicionalne.

Kraljičin šport

Hrti, visoki, vitki, elegantni, so najhitrejši psi na svetu, saj lahko tečejo 70 kilometrov na uro. Pratip pasme je obstajal že pred 4000 leti, skozi stoletja so hrti ohranili svojo prvotno in specifično silhueto. Bili so odlični lovski psi za lovljenje jelenjadi, zajcev in lisic; za dirke se je prva ogrela kraljica Elizabeta I. Angleška, zadnja vladarica iz dinastije Tudorjev.
V ZDA, kjer so dirke hrtov danes najbolj priljubljene, so se ti psi prvič pojavili okoli leta 1800, ko so postali priljubljena pasma za lovljenje zajcev, ki so se preveč razmnožili. Američani so kmalu začeli s hrti organizirati dirke, podobne današnjim. Leta 1912 je bila izumljena mehansko vodena umetna vaba in pasje dirke so postale dobičkonosen posel.
Zgodovina vzreje tekmovalnih hrtov je izredno kruta, saj so pse, ki niso bili vrhunski tekmovalci ali so svoje odslužili, neusmiljeno pobili. Šele v novejšem času se je zaradi pritiska nevladnih organizacij položaj teh lepih živali izboljšal.

Dunajčani za dunajski zrezek

Postavite hrtu ob bok jazbečarja, dolgega, nizkega in kratkonogega. Ustvarjenega za zasledovanje lisic in jazbecev v njihovih rovih, nikakor za dirke. A tudi dirke jazbečarjev so tako v ZDA kot v Evropi izredno priljubljene, čeprav se ve, da so nekakšen komedijantski šport, komični počasni posnetek dirk aerodinamičnih hrtov. Hkrati pa se ne da spregledati, da tekmovalcem lahko na gobcu preberemo "popolnoma vseeno mi je, kako hiter sem".
Jazbečarji - drugo ime za jazbečarja je dunajski pes - tekmujejo na progah, dolgih 23 ali 46 metrov. V San Diegu v Kaliforniji vsako leto organizirajo priljubljeno državno prvenstvo dunajskih psov za dunajski zrezek. Še največkrat pa se "dunajčani" pomerijo v hitrosti na dobrodelnih prireditvah in najrazličnejših promocijah. Ljudi preprosto spravijo v dobro voljo, dobrovoljni ljudje pa so seveda tudi bolj darežljivi.

Steza je dolga 33 centimetrov

Svetovno prvenstvo polžjega teka se že več kot četrt stoletja sredi julija odvija na igrišču za kriket v angleškem Norfolku. Na dirki smejo sodelovati samo predstavniki pisanega vrtnega polža, ki sliši na učeno ime Helix aspersa, sodelovanje gigantskih polžev, kakršne je najti denimo v Avstraliji, je prepovedano. Okoli 300 slinarjev se pomeri med seboj za titulo najhitrejšega polža na svetu, lastnik zmagovalnega polža dobi srebrn pokal, polževa pa je zelena vsebina pokala: solata. Ker so si tekmovalci med seboj zelo podobni, dobi vsak na hišico narisano ali nalepljeno številko za preprostejšo identifikacijo.
Finalna tekma poteka na mizi, na katero zarišejo krog s premerom 33 centimetrov, polže obrnejo proti zunanjemu robu kroga in finale se začne s klicem uradnega starterja: "Pripravljeni ... Pozor ... Počasi!" Lastnik svetovnega rekorda je že dobrih 20 let polž Archie, ki ga tudi letos ni uspel nihče premagati in ki je progo preslinil v malo manj kot dveh minutah. Letošnja dirka bo sploh šla v zgodovino, ker so bili polži izredno počasni. Organizatorji pravijo, da je bil za slabe rezultate kriv veter. V prsi? V roge?

Ščurek Barack Obama pobegnil

Dirke ščurkov so se rodile leta 1982 v hotelu Story Bridge v Brisbaneu v Avstraliji. Takrat se je med ne preveč treznima meščanoma ob točilnem pultu vnela huda debata, kateri ima doma večje in hitrejše ščurke. Beseda je dala besedo, iz več besed je nastala stava, ki sta jo izvedla na hotelskem parkirišču, in iz stave se je rodila tradicionalna prireditev, na kateri zadnja leta sodeluje okoli 7000 ljudi, vsak s svojim menda treniranim ščurkom, ki ga prinese s seboj, če ga nima, pa ga lahko za pet avstralskih dolarjev kupi na prizorišču. Organizatorji zagotavljajo, da povpraševanje že dolgo presega ponudbo. Lastniki atletskih ščurkov lahko s svojim dirkalcem sodelujejo v neomejenem številu dirk, žal pa se pogosto zgodi, da po koncu tekme svojega tekača ne morejo ujeti in se izgubi med množico. Dirke ščurkov so se iz Avstralije prenesle v številne druge države, in ker se s ščurki že nekaj časa spopadamo tudi pri nas, bi kazalo razmisliti o dobri strani invazije.
Tekmovališče je podobno polžjemu, le da ima zarisan krog premer šest metrov. Zmagovalec je tisti ščurek, ki od središča kroga prvi doseže krožnico. V ZDA je dirka ščurkov priljubljen dogodek pred predsedniškimi volitvami. Vsaka štiri leta ga izvaja ameriško Združenje za zatiranje škodljivcev iz New Jerseyja. Ščurki imajo nalepljene podobice predsedniških kandidatov in tisti, ki je najhitrejši, obvelja za najverjetnejšega ameriškega predsednika. Teorija se v praksi ni povsem potrdila, leta 2012 je ščurek Barack Obama še pred startom tekme pobegnil v najbližjo špranjo, lani pa je bila zmagovalka ščurkinja Hillary Clinton. Volivci pa kar po svoje!

Dirke hrčkov - dejanje obupa

Leta 2001 je v Veliki Britaniji zavladal obup. Zaradi izbruha slinavke in parkljevke je vlada močno omejila gibanje domačih živali v državi. Huda posledica te omejitve so bile številne odpovedi konjskih dirk, ohromljen je bil ves trg športnih stav. Takrat je spletna stavnica Blue Square organizirala prvo serijo hrčkovih dirk - še danes se ne ve, ali je šlo za genialno zamisel ali dejanje obupa. Tekmovališče sestavljajo devet metrov dolgi tiri z miniaturnimi dirkaškimi vozili, ki spominjajo na dirkalnike formule 1. Nanje so nameščena kolesa, ki jih hrčki z veseljem gonijo - kot ve vsak lastnik te živali. Od intenzivnosti vrtenja kolesa je odvisna hitrost dirkalnika in tisti, ki prvi prečka ciljno črto, je zmagovalec. Ves teden je potekala vrsta kvalifikacijskih krogov in slednjič končna dirka hrčkov. Dogodke so v živo prenašali preko spleta, izdatno medijsko podporo pa so stavnici nudili tudi mediji, predvsem BBC in Sky News, pa tudi časopisa The Sun in Daily Mail. Spletna stavnica je oživela, hrčkove dirke pa so iz Velike Britanije razširile po svetu.
Danes Britanci nimajo več težav s prepovedjo konjskih dirk, hrčkove dirke pa ostajajo bolj ali manj za zabavo, panoga ne doseže predvidene rasti. Pravijo, da je težava predvsem v tem, da stavci veliko težje kot pri konjih predvidijo hendikepe in prednosti hrčkov. Pri konjih denimo se nikoli ne zgodi, da bi tekmovalec sredi dirke malce zadremal. So pa idejo o dirkah hrčkov z veseljem pograbila najrazličnejša amaterska društva in trgovine z artikli za male živali. Leta 2006 je v organizaciji trgovske verige Petco po vsej Veliki Britaniji sprintalo več kot 14 tisoč amaterskih dirkalnih hrčkov.

Vi konje, mi koze

Konjske dirke niso bile nikoli v rokah revnega dela prebivalstva. Na karibskem otoku Tobago je vsako leto na velikonočni ponedeljek potekalo tekmovanje s konji, rezervirano za plemstvo in gospodo. Leta 1925 je Samuel Callender iz vasi Buccoo dan po konjskih dirkah organiziral kozje, edine, ki so si jih lahko kot ekvivalent konjskim privoščili revni domačini. Dan je postal znan kot velikonočni torek in je danes eden od neuradnih praznikov na otoku. Kozje dirke potekajo marsikje po svetu, toda velikonočni torek ima najdaljšo tradicijo. Prvotno je potekal po vaških stezah, danes pa v sto milijonov vredni tekmovalni areni s hlevi za tekmovalke, sponzor prireditve, ki privabi množico turistov, pa je ministrstvo za turizem državice Trinidad-Tobago.