Saša Lendero je ob rojstnem dnevu svoje pokojne mame odprla srce in z javnostjo delila zapis, prežet z ljubeznijo, hvaležnostjo in bolečino, ki je čas ni izbrisal. Ob fotografijah, polnih topline, je priznala, da bi si želela predvsem še enega objema, skupnega praznovanja in trenutka, v katerem bi ji lahko znova povedala, kako zelo jo ima rada.
Pevka se je spomnila ženske, ki ji življenje ni vedno prizanašalo, a je kljub lastnim preizkušnjam ostajala njena trdna opora. Šele z leti, pravi Lendero, je v polnosti dojela, koliko notranje moči, poguma in nesebične ljubezni je nosila njena mama.
Posebej živ je ostal spomin na njeno sposobnost iskrenega veselja. Ko je bila srečna, je pela na ves glas, plesala z razprtimi rokami in s svojim nalezljivim nasmehom razsvetlila prostor. Prav takšno jo prikazuje tudi fotografija, ki jo je pevka delila: kot žensko, ki je znala življenje objeti tudi takrat, ko življenje do nje ni bilo nežno.
Saša Lendero je ob tem zapisala tudi misel, v kateri se bo prepoznal marsikdo, ki je izgubil ljubljeno osebo. Čas po njenem ne izbriše bolečine in pogrešanja, temveč človeka le nauči, kako ju nositi s seboj. Glas, dotiki, smeh in skupni trenutki ne izginejo, ampak se preselijo v srce.
Mami je zato voščila z nasmehom in solzami hkrati. Z nasmehom zaradi vsega lepega, kar sta doživeli, in s solzami, ker je praznina še vedno tako resnična. Njena ljubezen pa ostaja – tiha, globoka in navzoča v vsakem dnevu.
