Na današnji dan leta 1970 je v Londonu umrl eden največjih glasbenikov vseh časov, Jimi Hendrix. Star je bil komaj 27 let. Njegova kariera v središču svetovne glasbene pozornosti je trajala le nekaj let, a to mu je zadostovalo, da je popolnoma spremenil način, kako glasbeniki in publika dojemajo električno kitaro. Hendrix ni bil le virtuoz, temveč inovator. Eksperimentiral je z distorzijo, povratno zanko in glasnostjo ter tako ustvaril povsem nov glasbeni izraz.
Kljub njegovi izjemni zapuščini pa podrobnosti o njegovem zadnjem dnevu še danes sprožajo številne polemike. Večji del 17. septembra 1970 je preživel v Londonu s svojim takratnim dekletom Moniko Dannemann. Njena različica dogodkov že desetletja predstavlja predmet razprav. Dannemannova je bila namreč edina priča njegovih zadnjih ur.
Skrivnostne zadnje ure v londonskem hotelu
Po njenih besedah jima je okoli 23. ure pripravila večerjo v svojem apartmaju v hotelu Samarkand, kjer sta spila steklenico vina. Nekaj pred drugo uro zjutraj je Hendrixa odpeljala do hiše njegovega znanca. Tam je ostal približno eno uro, nato pa sta se okoli tretje ure zjutraj vrnila v njen apartma.
Dannemannova je kasneje trdila, da sta se pogovarjala vse do sedme ure zjutraj, ko sta končno odšla spat. Ko se je okoli 11. ure prebudila, je Hendrixa našla nezavestnega. Čeprav je še dihal, se ni odzival na njene poskuse, da bi ga prebudila. Kmalu zatem je umrl.
Od spremljevalnega glasbenika do revolucionarja
Preden je dosegel svetovno slavo, je Hendrix služil v ameriški vojski, nato pa začel služiti kruh kot spremljevalni kitarist za različne izvajalce. Igral je z glasbeniki, kot sta Little Richard in Isley Brothers, ter tako iz prve roke spoznal blues in soul. Njegov neobičajen način igranja mu sprva ni prinašal velikega zaslužka, prelomnica pa se je zgodila leta 1966, ko so ga opazili v nekem newyorškem klubu. Kmalu zatem je odšel v London, ki je takrat veljal za središče nove rock glasbe.
V Veliki Britaniji je ustanovil skupino Jimi Hendrix Experience. Trio je hitro postal senzacija londonske scene. Njegovi nastopi so privabljali celo člane skupin The Beatles in The Rolling Stones. Prvi veliki uspeh je dosegel s skladbo Hey Joe, sledila sta hita Purple Haze in The Wind Cries Mary. Leta 1967 je ameriško publiko šokiral in navdušil na festivalu Monterey Pop, kjer je ob koncu nastopa zažgal svojo kitaro. Ta prizor še danes velja za eno najbolj prepoznavnih podob rock kulture šestdesetih let. V zadnjem obdobju kariere so ga bremenile pravne in finančne težave, a je kljub temu za seboj pustil ogromno neobjavljenih posnetkov in neizbrisen pečat v zgodovini glasbe.
