Matija Stepišnik
Tisti dan spet silovito žareče sonce je šele dobro "padlo" v morje, ko je z zasedbo The Bad Seeds prikorakal na oder. Še vedno je bilo blizu 30 stopinj, ostanki dneva so se umikali vroči poletni noči. On pa v trodelni obleki: suknjič, kravata, obvezni brezrokavnik. Vranje črni lasje, strogo počesani nazaj. Kar je sledilo, je bilo brez milosti. Vročina gor ali dol. Dve uri in tričetrt. Skoraj do polnoči. Nick Cave, frontman, poet svetovnega kova, ki bo septembra star 69 let, je v znamenitem, puljskem amfiteatru v torek in sredo uprizoril večera za spomine. Za nepozabnost. Izjemno pač.
Arena je kot narejena zanj, za glasbenike tega formata, te prezence in karizme, tega zvoka in performativnosti. Tako prekleto naravno izpade. Pesnik, gladiator muzike, ki ni industrijska, šablonska, na repeat. Čista poezija, epsko. Art. Glasbeni obred ni pustil ravnodušnih, četudi je pri katerih kakšen trenutek koncerta kultura vprašljiva, se umetniki, kot so Cave in njegova vrhunska zasedba, ne pustijo motiti in zmesti. "Puuulah, thank you," je vedno znova s posebno zafrkljivo erotiko izgovarjal ime kraja, kjer je bilo koncertišče oba večera nabito/razprodano polno. Ozrl se je na očarano občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo prostor, ki letos šiba koncerte po tekočem traku.
Dialog, razdajanje občinstvu
Po nekaj minutah na odru z edinstveno kuliso je bil Avstralec že med publiko. Da utrdi svojo skupnost. In koncert, ki je preigral nove in stare hite, je bil dialog. Razdajanje občinstvu, na polno, šus. Pri njem je manj spektakla, več je odnosa, (za)upanja. Manj je prižganih telefonov, ni ognjemetov in neskončnih velikih ekranov, več je doživetja. Intimnosti. Zato mu množica je iz roke. Ne da ga le posluša, ampak je občutek, da ga sliši. Čuti. Ena pesem eksplodira, druga komaj šepeta. Tišino si na koncertih danes lahko privoščijo le redki. Cave si jo (lahko). Od silovitosti do rahlo hipnotične meditacije je le korak. Nobena pesem ni odigrana zgolj zato, ker bi bila uspešnica. Vsaka je del večje pripovedi. Spovedi. Pridige. Nagovora.
Tokrat v savni jadranskega poletja. Pa kaj. Nikogar ni motilo. Pot je v potokih tekel do ritnic in naprej, a so ljudje z zaprtimi očmi peli, mrmrali, sledili. V vse te fluidnosti večera je Cave zlil srce in dušo. Ja, več je bilo srednje in starejše generacije, a tudi mladi niso manjkali. Kakovost je medgeneracijska in nesmrtna. Predvsem pa se je v torek zdelo, da je pol puljske arene slovenske, avti s slovenskimi registracijami, ki so zaparkrirali bližnje in daljne ulice okoli arene, so bili v veliki večini. Trdno, zvesto bazo vernikov ima očitno pri nas, a zadnja leta večkrat zavije na Hrvaško.
"Hej, človek, jaz imam tu za oddelat koncert!"
Cave je prvim vrstam ves čas ponujal roko, nato se je z vso silo - no, suhljat, kot je, ima najbrž kvečjemu 50 plus kilogramov - metal med fene, stal na njihovih ramah ... Pel, dirigiral, ploskal ... Zbor. Vmes je podpisal knjigo. Kot se je samorazkril kasneje na družabnih omrežjih, Andražu Gombaču. In ob tem je vzkliknil: "Hej, človek, jaz imam tu za oddelat koncert!" Med švicom, solzami in nasmehi. Vse. Od mistike do magije, vseskozi pa caveovska energija. Roller coaster/vlak (smrti) čustev, ki je duše, zbrane v sijajni antični kulisi, premetaval sem ter tja.
Do Into my Arms. Končni suspenz. Katarza. Koncert, ki ga (od)neseš domov. Tisti občutek. V amfiteatru, kjer so nekoč odločali o življenju in smrti, dobijo njegove pesmi, polne greha, odrešitve, ljubezni in smrti, upanja, iskanja, drugačno težo, zven. Njegove pesmi rišejo temo, a ta išče svetlobo. Zaznamovan z osebnimi tragedijami, smrtjo dveh sinov, deluje kot pripovedovalec zgodbe o trpljenju, krhkosti, a tudi borbenosti in upanju.
Puljska Arena doda še svojo dramaturgijo
Nick Cave je eden tistih umetnikov, ki jih je skoraj nemogoče stlačiti v en sam glasbeni predal. Njegova pot se je začela v surovem, kaotičnem postpunku skupine The Birthday Party, z ustanovitvijo skupine Nick Cave & The Bad Seeds leta 1983 pa je ustvaril enega najizvirnejših in najvplivnejših opusov sodobne popularne glasbe. Njegovo glasbo najpogosteje uvrščajo med alternativni rock, art rock, postpunk in gothic rock, z dodatki bluesa, gospela, kabareta ... The Bad Seeds ne delujejo kot spremljevalna skupina, ozadje velikega frontmana, ampak so uigran, odpičen, enkraten orkester sijajnih glasbenikov. Mojstri in mojstrice muziciranja in petja. V Pulju so "razturali". Warren Ellis, bradati možakar, z neukrotljivo energijo ustvarja dodatno zgodbo, s Caveom izgledata kot skupina v skupini, kot terapevtsko povezan duo.
In še: impozantna puljska Arena vsemu temu doda svojo dramaturgijo. Ko pade noč in se med rimskimi zidovi prižgejo reflektorji, ni težko razumeti, zakaj številni glasbeniki prav ta prostor opisujejo kot enega najbolj posebnih na svetu. Tukaj zvok ne odmeva samo od kamna. Odmeva od zgodovine. Na Caveu sem bil petič. V Pulju se mi je zdel zlit s krajem, drugačen, arenski. Vrhunski pač.
Ampak predstava Nicka Cavea ni zvenela kot nek klasičen koncertni repertoar, ampak kot liturgija sodobnega časa.
