
"Dolga leta sem stanovala v bližini osrednjega ljubljanskega pokopališča. Vsekakor dovolj časa, da sem lahko spoznala njegov utrip nekoliko pobliže. Pred vrati so množična romanja na grobove svojcev in prijateljev. Cvetličarji bodo začasno podražili okrasno cvetje in tudi sveče ne bodo prav poceni. V sklepnih dneh bodo v bližini monumentalnega Plečnikovega slavoločnega vhoda in arkadnih hodnikov postavili stojnice s čevapčiči, kostanji, tudi sladkorne pene ne bo zmanjkalo. Na začasnih šankih bodo nekateri pokukali v kozarec žganega, ponekod bodo točili tudi kuhano vino. Ko sem bila osnovnošolka, smo prvega novembra Žale obiskovali v globokem snegu. Ženske so oblekle krznene plašče, otroke so zaščitili s toplimi volnenimi kapami, pa so bila ušesa še vedno pordela od mraza. Zdaj se na praznik vseh svetih zdi, kot da bi bila nekoliko hladnejša pomlad. /.../

Če smo se prvega maja spraševali o delavskih pravicah in družbenem razslojevanju, o pravici do dela in brezposelnosti in nenazadnje o lastnem službovanju, nam tudi prvi november v razmislek ponuja marsikaj bistvenega. Je trenutek za religiozna čustva, za meditiranje o odnosu do smrti, ki ga različna verstva in ateisti doživljamo vsak po svoje, za spomin na pokojne. Razčlenjujemo lahko strah in predsodke, povezane z lastno končnostjo, s pogrebništvom in pripravo na pokop. Obisk pokopališč je tudi spoznavanje dosežkov urbanizma, arhitekture, kiparstva. Pokopališča so ogromne učilnice, ki nas opominjajo na zgodovinske dogodke in posameznike, ki so spreminjali svet. So knjiga, iz katere razbiramo posebnosti neke skupnosti ali kulture. Nikoli ne bom pozabila veličastja nekaterih mehiških pokopališč, česar se bom dotaknila v kakšnem od prihodnjih zapisov. Nič nam ne bo škodilo, če se bomo letos na koncu koncev vprašali tudi, zakaj pravzaprav smo na družinskem grobu namesto ene prižgali več sveč."








