"Izza simpatično oblih dolenjskih gričev je odjeknila vest o neskončno žalostnem dogodku, ki je pogled prestrašenega človeka, ki čaka na konec sveta, prihajajoč onkraj naše kontrole, za nekaj dni prestavil v lokalno okolje. V polje obvladljivega. V občutek, da znotraj te eksistence vendarle še vedno obstajajo težave, ki jih lahko naslovimo in rešimo kot skupnost. Zavetniki in patroni slovenskega političnega ceha so bili radodarni. Le kdo si pred volitvami ne bi želel takšnega ekscesa, ki ponuja popolno platformo za demonstracijo političnih kompetenc? Nekaj ur po nesrečnem dogodku je vsak politični osebek, ki si je želel požeti nekaj pozornosti javnosti, prižigal sveče in nam sporočal, kako vešče obvlada svoje poslanstvo. /.../
Tako čvrste erekcije slovenski politični korpus že dolgo ni pokazal. Apatični in upehani ceh demokratičnih upravnikov naše skupnosti, ki se zadnja leta utaplja v brezupni servilnosti do velikih upravljavcev globalnega toka zgodovine, je tik pred volitvami zadel zlato žilo viagre. V trenutku smo pozabili na vse, kar se ne da rešiti, in se konsolidirali v optimistični ideji, da je največja težava tega trenutka na tem koncu planeta ta, da med zaselki klene tradicije obstajajo žepi privilegiranih skupin ljudi, za katere zakoni, ki jih sicer vsi jako cenimo in spoštujemo, ne veljajo. Leva vlada ptice miru je spet pokazala, kako leva je v svoji levosti, in čez noč spisala zakon, ki malodane uzakonja linč skupin s posebnimi privilegiji, desna je ostala skoraj brez besed, ker jo je leva spet naddesnila. Po romskih naseljih vsak dan potekajo racije. Delajo. Dogaja se. Zganilo se je. Neverjetna enotnost. Nepredstavljiva dejavnost. Že dolgo se ni politika vsebinsko tako poenotila."
