"Vlada je na četrtkovi seji potrdila predlog zakona, poimenovanega po žrtvi napada v Novem mestu pred dvema tednoma. Kakorkoli obrnemo, obstoj lex Šutar pušča grenak priokus. Najprej je tu dejstvo, da je akt poimenovan. Če bi Aleš Šutar napad pred nočnim klubom preživel, zakon verjetno ne bil poimenovan po njem. Še bolj verjetno je, da zakon v tem primeru ne bi niti nastal. Najbolj verjetno pa je, da bi oblast probleme, ki jih želi zdaj rešiti na hitro in v enem zamahu, še naprej zanemarjala oziroma reševala sila počasi.
Omnibus zakonodaja, se pravi zakoni, ki v enem besedilu urejajo in spreminjajo vrsto drugih obstoječih zakonov, ne prispevajo k pravni varnosti ali preglednosti zakonodaje. Hkrati pa je res, da v Blatnem dolu tovrstno spreminjanje zakonodaje "na horuk" ni nič nenavadnega. Spomnimo se ZUJF v času dolžniške krize leta 2012 ali pa serije PKP v času pandemije. Morda gre za naključje, da sta se oba omnibusa zgodila v času Janševih vlad, morda tudi ne. Vsekakor je šlo v obeh primerih za takšno ali drugačno krizo. In ker je bilo tovrstno zakonodajno rokohitrstvo že takrat deležno kritik, ni razloga, da premiera Goloba in njegovega omnibusarstva ne bi obravnavali podobno. Nenazadnje, dramatičnosti položaja na Dolenjskem navkljub, država ni v krizi. /.../
Človekove pravice namreč so vrednota. In vse so enako pomembne. Še posebej v času družbenih napetosti. Pravica do varnega življenja, pravica do izobraževanja, pravica do socialne varnosti in pravica do zasebnosti. Ena ne sme iti na račun druge, predvsem pa oblast nobene ne sme omejevati samo zato, ker jo lahko. Ali pa zato, ker še leta dolgo ne bo druge priložnosti."
