"Nekoč je bil današnji dan dan mladosti in nekoč sem bil tudi sam mlad. Danes nisem več mlad, čeprav se mi zdi, da tudi star nisem, je pa to verjetno le moj subjektivni optimizem. Statistika bi pripomnila, da sem pri letu, ki mi štrli čez petdeset, odločno v sklepni polovici fizične eksistence. Ne mlad ne star, a dovolj zrel, da poskušam sprejeti in kritično razumeti svojo mladost. Spodobilo bi se, da bi za status mladosti v začetku drugega kvartala novega stoletja prevzel tudi svoj mali konec odgovornosti. V imenu generacije pač. Današnji mladi namreč prihajajo iz sveta, ki smo ga ustvarili njihovi fotri in mame skozi svojo mladost: ker smo po inerciji nekega družbenega gibanja in konsenza okrog njega pač verjeli, da je tako prav in dobro. Kot je pač verjela vsaka generacija.
Si pa upam trditi, da imamo tisti fotri in mame, ki smo dovolj stari, da smo bili na dan mladosti sprejeti v zvezo socialistične mladine, drugačno odgovornost kot na primer naši nemški vrstniki, ki so aktualno paradigmo živeli docela kontinuirano. Ker imamo drugačno izkušnjo. Pa pustimo prepotene partizanske veterane, ki so nam na današnji dan običajno na dolgo nakladali, kako so krvaveli dol z Bičkove skale, da lahko mi v senci zrele češnje v miru in svobodi pijemo pingo sok in jemo sendvič s posebno.
Dejansko smo imeli izkušnjo drugačne indoktrinacije. Od vrtca dalje so nam v glave vtepali idejo, da bomo, ko odrastemo, postali timski igralci, da je naša naloga graditi skupnost. Domovino, kjer je človeku mar za sočloveka. V prvem razredu smo vsako jutro vstali izza šolskih klopi, salutirali in v en glas prisegli, da smo tam za domovino in Tita."
