"Hvala, poletje, ker nas učiš potrpežljivosti. Če si med letom ne vzamemo časa zase, nam ga velikodušno podariš na avtocesti proti morju. Dve uri od Ljubljane do Kopra? Kakšna žalitev. Tri so minimum, štiri so že meditacija. Med neskončnim opazovanjem morja razbeljene pločevine pred sabo in obcestnih Štrancarjevih plakatov (ki absolutno ne favorizirajo nobene politične opcije) človek znova odkrije samega sebe.
Hvala tudi za male stvari. Šele poleti se človek nauči poslušati. Poslušati nežno brenčanje komarja, ki ti ob pol štirih zjutraj leti okoli ušesa z natančnostjo vojaškega drona. Ko prižgeš luč, izgine. Ko jo ugasneš, se vrne. Pride in gre. In spet pride. Kot Karl Erjavec, le z več osebnega stika. In ko ga po dvajsetih minutah končno sploščiš na steni, odkriješ, da je bil ves ta čas zgolj izvidnik. Preostala eskadrilja je očitno še na sestanku.
Hvala tudi za modo. Kdaj bi sicer smeli občudovati havajske srajce, ki uspešno združujejo estetiko zaves iz apartmaja v Poreču leta 1987 in barvno paleto operacijskega sistema Windows95?
Hvala tudi za brezčasne pogovore z izgorelimi delavci v gostinstvu, turizmu in kulturi. Čudovito je gledati človeka, ki ob 13h češkemu turistu streže deseto pivo, hkrati pa se od njega pričakuje, da bo vsakega gosta pozdravil z nasmehom, toplino in iskricami v očeh. Saj je vendar poletje.
Posebna zahvala gre še klimatskim napravam. Edinim gospodinjskim aparatom, o katerih se odrasli ljudje prepirajo bolj goreče kot o politiki. Enemu piha. Drugemu ne piha dovolj. Tretji je prepričan, da klima povzroča angino, revmo, išias, propad rimskega imperija in padec natalitete. Nato jo vsi skupaj ugasnejo.
In vendar se vsako leto znova najdejo ljudje, ki z zamaknjenim pogledom razlagajo, da je poletje prekratko. Da bi ga morali še malo podaljšati. Da bi bilo lepo, če bi bilo vroče še septembra. Takšnim ljudem iskreno želim vse dobro."
Vir: Primorske novice
