"Ker za to pač gre pri državnih proslavah in pri svetovnem prvenstvu v nogometu. Pri obeh je pomemben predvsem ta občutek, da v nekem trenutku vsi zadihamo kot eden, Slovenci kot Janez Janša in Bosanci kot Edin Džeko. Gre za to, da eni in drugi skupaj z Janezom in Edinom pustimo na igrišču dva oziroma štiri milijone src. /.../
Na koncu sem poskušal dilemo (sočasnosti državne proslave in nogometne tekme, op. ur.) razrešiti drugače in rekel sem si, da je tista zares velika in pomembna, najveličastnejša in nepozabna zmaga, tista, ki je sprožila resnično kolektivno evforijo, vendarle bila dosežena že konec marca, po napetem boju do zadnje minute, do zadnjega strela pravzaprav, da je bil torej že konec marca premagan najmočnejši nasprotnik in da se je takrat zgodil tisti čudež, ki nas je povezal in poenotil v občutku vznesenega zmagoslavja ... /.../
Kot zdaj najbrž že slutite, mi nikakor ni uspelo razrešiti svoje notranje dileme, in bolj ko se je bližal večer, bolj se je moja razdvojenost povečevala, dokler se mi ni končno posvetilo. Butelj, sem se treščil po glavi in samega sebe opomnil, da je televizijski prenos državne proslave v sredo zvečer le zadnje in dokaj nepomembno dejanje celotedenskega proslavljanja slovenske druge republike, v katerem so se na skrivaj pojavljali slavnostni govorniki, kjer se je napovedovalo odpiranje Muzeja osamosvojitve in kjer se je s smetišča, pardon, prizorišča zgodovine izganjalo simbole NOB. Z odrešujočim občutkom, da sem slovensko državnost že proslavil in da smo se Slovenci končno združili v eni preteklosti, eni sedanjosti in eni prihodnosti, sem zato oblekel modro-rumeni dres s številko enajst na hrbtu, postavil na mizo mamino sirnico in očetovo rakijo ter preklopil na drugi program TV Slovenija."
Vir: Dnevnik
