"Bolnišnično zdravljenje, ko si priklopljen na posteljo, prinaša razne dvome, razmislek o smislu življenja, o preteklosti in tudi prihodnosti. Spoznanje, kako smo majhni in nebogljeni, se mi bo za vedno vtisnilo v spomin. Je že res, da o tem razmišljamo že prej, vendar je to bolj ali manj na načelni ravni. Konkretna izkušnja prinese soočenje s samim seboj in razmislek o minljivosti. /.../
Štiriindvajset ur v postelji je veliko časa. Na začetku sem mnogo časa prespal, kasneje je veliko pomagal eden izmed pacientov s svojim humorjem in optimizmom. Podobno kot doma sem na začetku sledil pregledu političnega dogajanja, ki je bilo posebej intenzivno. Po nekaj dnevih sem prenehal, saj sem ugotovil, da bom končal na psihiatriji, če bom še naprej poslušal nesramnosti, podtikanja in laži, za katere bi kot učitelj dijaku izrekel vsaj ukor razrednika. /.../
Zdravnik, ki me je operiral, me je vsak dan seznanjal z mojim stanjem in nadaljnjim zdravljenjem. Posebna zgodba so medicinske sestre. Na najbolj neposreden način sem spoznal njihovo delo, ki je naporno, izmensko in zahteva veliko požrtvovalnosti. Naše so bile prijazne in dobre volje, nikoli niso povzdignile glasu. Njihov odnos je ogromno pripomogel k našemu boljšemu počutju. Žal reševanje problema njihovih plač ni dovolj v ospredju. Upam, da bo z novo oblastjo drugače.
Takšne operacije lahko izvaja le javno zdravstvo, saj je potrebno sodelovanje več medicinskih strok. In dostopne morajo biti vsem, ne glede na družbeni položaj. /.../
Nova oblast nenehno postavlja v ospredje gospodarstvo, ki ustvarja dohodek, javni sektor pa ga le troši. Trditev je preveč enostranska in krivična. Ko ste v bolnišnici, vam gospodarstvo ne bo pomagalo."
Vir: Dnevnik
