"Razmislimo, kdaj smo se zadnjič odkrito pogovarjali s svojimi otroki. Kako svojo pomembnost, pa tudi komplekse, rešujemo s pritiski na učitelje in naš neuspeh ter prevelika pričakovanja prevalimo na šolo. Ali so otroci res deležni naše ustrezne pozornosti? Ali niso mogoče neprimerni posnetki nasilja najstnikov na spletu iskanje pozornosti, ki je ne dobijo doma? Se sploh zavedamo, da smo v prvi vrsti prav mi zgled našim otrokom? Šele ko opravimo sami s seboj, postavimo jasne meje svojim otrokom in se jih držimo. Otroci meje potrebujejo zaradi občutka varnosti in odgovornosti.
Žal se o problemih nasilja med mladimi začnemo pogovarjati šele ob ekscesnih dogodkih in iščemo hitre rešitve, nato pa na vse skupaj pozabimo. Med hitrimi rešitvami je tudi (ne)uporaba mobilnih telefonov v šolah. Večina 'navija' za prepoved uporabe v šolah. Če bomo s prepovedjo kaj dosegli, jo uvedimo. Toda pričakovanja so napačna in prevelika. Uporaba telefona bo le odložena na čas po šoli in bo takrat samo še bolj intenzivna.
Pred nami je odgovorna naloga, tako nas posameznikov, šole kot politike. Končno je treba pripraviti celovit sistem reševanja stisk in problemov otrok. Ne moremo več samo ugotavljati, da je treba za obisk pedopsihiatra čakati leto in več in da se za učiteljski poklic zaradi izgube avtoritete poklica in šole kot celote odloča premalo mladih ljudi. Potrebni so širok konsenz, program in kampanja o reševanju najstniškega nasilja in da končno tudi mediji nehajo ponavljati posnetke nasilja, kar nekateri že počnejo. Bosta mogoče vzgoja in izobraževanje končno postala pomembna tema prihodnjih volitev? Da se nam ne bo zgodilo, da bomo mejo kazenske odgovornosti čez leta znižali na deset let ali manj, misleč, da smo problem rešili. Pa četudi smo osupnili, ko smo gledali TV-serijo Adolescenca. Ni dovolj."
