"Včeraj malo pred šesto zjutraj je pred azilnim domom Vič več kot sto ljudi sedlo na cesto. Zaprli so vhod, blokirali dostop do objekta in preprečili odhod vozila, s katerim naj bi pristojni organi iz Slovenije odpeljali tri prosilce za azil.
Ministrstvo za notranje zadeve namreč vztraja, da ne gre za deportacijo, temveč za zakonito predajo. Za takšno poimenovanje ima pravno podlago: obstaja dublinska uredba, obstajajo postopki, odločbe, pristojne države članice in tožbe. Vse to je del sistema. Toda če država svoje ravnanje zna opisati v pravnem jeziku, to še ne pomeni, da je opisala tudi njegovo človeško vsebino. Če koga zgodaj zjutraj prideš odpeljat iz države, v kateri dela, se uči jezika, navezuje odnose in si poskuša urediti življenje, potem ga iz te države odstranjuješ. Lahko pa temu rečeš predaja, premestitev ali izvršitev odločbe. Za človeka, ki naj bi sedel v kombiju, je razlika bistveno manj elegantna.
Zato gre za popolno sprenevedanje, ko ministrstvo razpravo zoži na vprašanje pravilnega izraza. Še bolj kruto je, da so bili za deportacijo na vrsti ljudje, ki so naredili natanko to, kar naj bi od njih pričakovala vsaka urejena družba: vključili so se. Delali so, vzpostavili socialne vezi, imeli podporno mrežo in se učili slovenščine. Niso živeli mimo družbe, ampak v njej. Niso bili breme, ampak del okolja. In vendar jim je sistem sporočil, da vse to ne šteje dovolj. /.../
Predaja je beseda sistema. Deportacija je beseda izkušnje. Če človeka proti njegovi volji odpelješ iz države, kjer si je začel ustvarjati življenje, potem tega ni treba olepševati. Recimo deportaciji deportacija."
Vir: Dnevnik
