"Levičarstvo in komunizem sem spoznal v srednji šoli v Gorici. V mesto sem se priselil, ko sem imel osem let. Na liceju so me v sedemdesetih letih učili zadnji epigoni iz leta 1968. Leto 1968 je v Gorico prišlo leta 1972 ali 1973. V Gorico stvari vedno pridejo z nekaj zamude. Družinska tradicija mojih staršev je bila globoka katoliška vera. Zato sem hodil v cerkev. Ampak moji starejši bratje so bili aktivisti iz leta 1968, učitelji so bili levičarji, mene pa je takoj privlačila ideja komunizma. Nikoli nisem bil član komunistične ali kakšne druge stranke. Predvsem mi je bila blizu ideja skupnega in skupnosti iz parole, ki pravi, da je treba vsakemu dati po njegovih potrebah, vsak pa prispeva v skladu s svojimi možnostmi. To se mi je zdel izjemen družbeni projekt in izjemen načrt življenja, v katerem ni gospodarjev in služabnikov. Človeštvo je v tem nauku nekaj zelo unitarnega. Jaz mislim, da je to sporočilo zelo blizu krščanskemu sporočilu. Od vsega začetka v tem nisem videl protislovja. Apostoli pravijo, da v skupnosti ne sme biti nikogar, ki bi živel v pomanjkanju, in tudi ne nikogar, ki bi živel na račun drugih.
Tudi na oglejskih mozaikih vidim popolno odprtost govorice do zgodovine. Jaz v evangelijih berem skrb za najbolj šibke, najbolj krhke, najbolj revne. To sem imel v sebi že v srednji šoli. /.../ Med študijem v Rimu sem enkrat na teden obiskoval zapornike v zaporu Rebibbia. Eden od zapornikov mi je pripovedoval, kako so ga prijatelji nagovarjali, da bi šli skupaj pretepst fašista. Šel je z njimi. Tam se je začela njegova pot, ki ga je pripeljala k Rdečim brigadam. Kaj se mu je zgodilo, je razumel šele v samici, kjer je končal, ker je nekoga ubil. Takrat je razmislil, kaj pomeni vzeti življenje. Mene je pretreslo. Življenjske poti niso tako zelo oddaljene druga od druge. Dovolj je, da se za nekaj ne odločiš po naključju ali iz strahu in živiš nenasilno življenje namesto življenja, ki vključuje nasilna dejanja." (dr)
