"Razumem, razumem, da ni smiselno ostati zasanjan v naši preteklosti in da jo moramo oplajati s sedanjostjo, ampak … a je res treba naše pristne šege in prehrambne navade nadomeščati z uvoženimi recepti in hrano? Je res smiselno (velja tudi zame!), da slovensko pinco, poprtnik ali belokranjsko pogačo nadomestimo s panettonom ali colombo? In če že to storimo, ali vemo, zakaj smo to storili?
Ponavadi ne. Pogostokrat to storimo zato, ker so te stvari v kakšni trgovski verigi v akciji in ker potrebujemo nekaj sladkega. In da, ker seveda nimamo časa peči domačih stvari. 'Saj veš, da imam veliko dela!' mi je zadnjič pribila dama ne več tako rosnih let, ko sem jo vprašal, kaj bo pekla za veliko noč. 'Sama sem za vse, zglancat moram stanovanje, ker dobimo obiske, pa fuge zdrsat. Ni časa, ni časa!' je zavzdihnila. Popolnoma ji verjamem, če imajo fuge prednost pred gnetenjem pince, potem res ni časa.
Toda … kaj pa če gnetenje pince naredimo kot družaben dogodek? Morda bi se pa potem našel čas? Vem, vem, spet pametujem, a moja izkušnja je, da je pecivo, kakršnokoli si že bodi, boljše, če je narejeno s srcem. Četudi je polomljeno, potlačeno, vegasto …, je naše. Industrijski pekač nikoli ne naredi tako dobre potice, kot jo naredijo naše roke, to velja tudi za druge dobrote. In pri nas doma moj v. d. brata (v realnem življenju pa moj svak) nariba najboljši hren na zemlji. Ker je nariban s srcem. In zato peče prav tako, kot mora.
In prav na tej točki se odpira ključno vprašanje, kje smo se v instant stvareh v zadnjih letih izgubili. Kje smo izgubili svoj jaz, svojo preteklost, znanje in želje? V času instant življenja, ki ga živimo (premnogokrat ne po naši krivdi), si ne vzamemo časa za postanek in premislek."
