
"'Sramota za Slovenijo! Ob zaključku tekme z Izraelom Slovenke niso hotele pozdraviti Izraelk. Satanizem v slovenskem športu je vse bolj prisoten, žrtve pa so športnice in športniki.'
Za trenutek bi sicer pomislili, da je izjava zgolj bizarna, nič več. Toda evropski poslanec Milan Zver je z njo vnesel v klasično govorico zaničevanja, tako značilno za njegovo stranko in političnega očeta, ki mu je lojalen do konca, še dodaten moment religijske metafizike. Vsaj navidezno. Gesta slovenskega bojkota športnic države, ki izvaja genocid, je postala zanj 'sramota' in celo 'satanizem', ki naj bi se celo širil in kosil med žrtvami. Kot kakšen virus. Vprašajmo se, zakaj je moral poslanec omeniti satanizem? /.../

Zver namerno igra na karto mešanja dveh ravni, športnega dogodka in političnega konflikta. Bojkot z zavrnjenim rokovanjem ni bil posledica prvega, ampak drugega. Ni bil rezultat osebnih zamer, nešportnih ravnanj na igrišču, tekmovalnega ravsa ali česa podobnega, ampak zavestnega dejanja, s katerim signalizirajo pripadnicam izraelske ekipe, da se športno udejstvujejo v imenu države, ki izvaja nedopustno krvavo morijo v Gazi. In pri tem ne protestirajo. /.../
Ko evroposlanec omenja satanizem, ga ravno zato, da bi prikril pravi izvor zla, če je Satan njegov tradicionalni pokrovitelj. Uporabi tako značilen zrcalni pripis drugim, ki ga skorajda patentno v svoji psihopropagandni taktiki uporablja njegova SDS, sicer ne edina: drugemu pripiši tisto, kar počneš ali podpiraš sam. Njegov vade retro satana moramo zato, popolnoma nasprotno, razumeti kot njegovo lastno privrženost zlu."







