V času, ko v svetu divjata vsaj dve odkriti vojni in sta pod vprašajem tako uspešnost boja proti podnebnim spremembam kot tudi spoštovanje mednarodnega prava, se zdi, da so vsaj pri nas demokracija, pravna država in stabilen socialni sistem – trdni. Toda ali so res?
S tem vprašanjem je pred kratkim pogovor začel prvi predsednik republike Milan Kučan in poudaril, da se demokratični stebri najpogosteje sami vase sesujejo, ko se državljani niso pripravljeni dejavno ukvarjati s prihodnostjo svoje skupnosti.
Po padcu demokracije poti nazaj ni mogoče najti hitro in brez izjemnih naporov. Zato je danes, bolj kot kdaj koli prej, pomembno, da kot narod prevzamemo odgovornost za utrditev demokratičnega sistema. In da s tem prispevamo k zaščiti reda, ki drži odnose med ljudmi in med državami, in k naporom za ohranitev pogojev za življenje na tem planetu. Je pa v danih okoliščinah in prav zavoljo njih demokratični sistem nujno modernizirati. Klasična liberalno demokratskega načela, ki se osredotočajo na legitimnost volitev in na pogajanja med socialnimi parterji je potrebno dopolniti in utrditi z načeli participativne demokracije. Da bi se izognili ponavljajočim se referendumom, ustvarjanju nezdružljivih blokov pri vprašanjih, ki nas zadevajo vse v enaki meri in razreševanju neskončnih konfliktov, moramo državljane dokončno spoznati kot temeljnega akterja in jih vključiti v politični dialog.
Državljani kot politična bitja, ne kot potrošniki
Predpostavka, da smo ljudje v prvi vrsti potrošniki in da nas zanima predvsem cena posameznih izdelkov in storitev, je bila morda pogojno primerna pred tridesetimi leti. Danes pa je takšno razumevanje človeka ne le zgrešeno, ampak nevarno. Vodi namreč v družbo, kjer se posamezniki zapirajo v svoje zasebne svetove in kjer se izgublja občutek za skupno dobro.
Slovenci nikdar nismo bili individualisti v tem ozkem, egoističnem smislu. Naša zgodovina je zgodovina zadružništva, gasilskih, planinskih in kulturnih društev – skratka, zgodovina delovanja v skupnosti in za skupnost. Če želimo kot suveren in napreden narod preživeti, moramo od politike zahtevati novo, razvojno in povezujočo politično kulturo. Kulturo, ki temelji na sodelovanju in zavedanju, da z vsako pravico pride tudi odgovornost.
Ključno orodje za to je deliberacija – premišljen in argumentiran pogovor med različno mislečimi. Ne gre le za formalni postopek, ampak za prenovo miselnosti. Za razumevanje, da so izzivi pred nami preveč kompleksni, da bi jih lahko reševala peščica izvoljenih. Konkretna oblika takšnega dialoga so državljanski zbori: naključno izbrana, reprezentativna skupina državljanov, ki se ob podpori strokovnjakov poglobi v določeno temo – naj bo to energetski prehod ali pokojninska reforma – in oblikuje premišljena priporočila. Pomembno je, da državljana naposled le vzamemo kot politično bitje. Kajti šele ko bo imel priložnost soodločanja, bo postal bolj zadovoljen, produktiven in odgovoren. To je dejstvo, ki ga politika vse prepogosto spregleda.
Demokracija je proces, ne dogodek
Demokracije ne moremo razumeti kot točko, ki jo posamezen politični sistem doseže in na njej je, ampak kot trajen, nezaustavljiv proces. Preseči moramo model, ki aktivno državljanstvo omejuje na občasno udeležbo na volitvah in ob tem vzpostaviti kulturo stalnega dialoga med odločevalci in ljudmi.
Ta zahteva ne temelji na naivni predpostavki, da imajo ljudje odgovore na vsa vprašanja, temveč na zaupanju v njihovo sposobnost, da se učijo, tehtajo argumente in delujejo v javnem interesu.
Takšen pristop ne ogroža parlamentarne demokracije. Nasprotno, krepi jo! Vlada še vedno predlaga politiko in parlament jo še vedno sprejema, a sta pri svojem delu tako izvršna kot zakonodajna obrast veliko bolje seznanjeni s pogledom ljudi. Priporočila, ki jih sprejme državljanski zbor, lahko postanejo za parlament in vlado temeljno gradivo za obravnavo, s čimer se most med ljudstvom in izvoljenimi predstavniki utrdi.
Izkušnje iz tujine to potrjujejo. Na Irskem je prav državljanski zbor prebil desetletja trajajočo politično blokado glede pravice do splava in tlakoval pot do zgodovinske spremembe. V Franciji je državljanska konvencija za podnebje, sestavljena iz 150 izžrebanih državljanov, oblikovala vrsto ambicioznih okoljskih ukrepov, ki jih politika sama ni zmogla. V nemško govoreči skupnosti v Belgiji pa so vzpostavili stalen mehanizem državljanskega dialoga, ki sooblikuje politike na redni osnovi. Povsod se kaže isti vzorec: ko ljudem zaupaš, so pripravljeni sprejeti tudi pogumne in včasih nepopularne odločitve.
Odgovornost strank in cena strahu
Kdo torej nosi odgovornost za ta prehod? Pri komu je žoga? Odgovor je kristalno jasen: edini subjekti, ki lahko v poskrbijo za krepitev, razvoj in dobro delovanje demokratičnega sistema so politične stranke in institucije, v katerih predstavniki političnih strank prevzemajo nosilne vloge. Z možnostjo vpliva pa nanje pride tudi odgovornost.
Mnoge stranke so si ob koncu prejšnjega mandata nadele priponke sodelovanja z državljani in kosenzualnega iskanja rešitev. A to je zgolj temelj. Zdaj je čas, da se besede prelijejo v dejanja. Ne na ravni nepomembnih testnih primerov znotraj razvojnih laboratorijev, ampak pri razreševanju temeljnih razvojnih vprašanj, kot je energetski prehod, kjer trenutno visimo na najnižji možni točki sodelovanja javnosti.
Pričakovati seveda gre očitek, da so procesi, kot sta deliberacija in vključevanje ljudi v oblikovanje politik predragi in prepočasni. Postane pa utemeljenost tovrstnih očitkov jasna, če poglejmo posledice sedanjega sistema. Neuspešno umeščanje vetrnic, drugega bloka nuklearke ali črpalnih elektrarn se vleče v neskončnost prav zato, ker lokalne skupnosti niso vključene od samega začetka. Prihaja do referendumov, ki državljanom ne omogočajo ne dobre informiranosti ne demokratičnega dialoga, predvsem pa ljudi delijo. Vse to pa resnost problemov, s katerimi smo soočeni, le povečuje. Zavlačevanje temeljnih projektov in politik, postopke komplicira. Zato se je potrebno vprašati, ali ni ta neučinkovitost na koncu dražja od investicije v zaupanje in dialog?
Drugi pomislek, na katerega lahko računamo, je skrb pred izgubo moči. Zakaj bi od strank, katerih vpliv temelji na obstoječem sistemu, pričakovali, da bodo svojo moč delile same? Ne bodo je. Lahko pa politične stranke same predvidijo, da bo pritisk prišel od spodaj. Od civilne družbe. Od nevladnih organizacij in od volivcev, ki v čedalje večji meri prepoznavajo, da je cena za ohranjanje statusa quo postala previsoka. Za njih, za državo in za okolje, del katerega so.
Seveda obstajajo tveganja – da si politika procese vključevanja in participacije podredi ali da v njih sodelujejo le najglasnejši. A ta tveganja lahko obvladamo z jasnimi pravili, neodvisnim vodenjem in transparentnostjo, kot to dokazujejo primeri iz tujine.
Sklep: Čas je, da sanje uresničimo
Argument, da si zaradi izrednih razmer doma in v svetu ne moremo privoščiti več demokracije, je neambiciozen in napačen. Resnica je ravno obratna: prav zaradi izrednih razmer doma in v svetu si ne moremo več privoščiti demokracije, ki ni bolj vključujoča in bolj v rokah državljanov!
Pred petintridesetimi leti so se sanje o samostojni in suvereni Sloveniji mnogim zdele utopične – a jih je večina kljub temu sanjala. Enako velja danes: sanje o politiki, ki resno jemlje državljane, se marsikomu zdijo utopične ali naivne. A sanjajo jih mnogi. In tudi zagovarjajo jih mnogi. Zato na prihajajočih soočenjih in volitvah ne sprašujmo strank le, kaj bodo storile za nas. Vprašajmo jih, kaj bodo storile (v sodelovanju) z nami – kako nas bodo vključile v soustvarjanje prihodnosti, ki je skupna vsem!
