Z atejom sva tistega julijskega dne pred devetnajstimi leti sedla v staro rdečo škodo favorit in se iz Ruš odpeljala proti Mariboru. Ustavila sva se pri Kalvariji in zadnji del poti proti Ljudskemu vrtu opravila peš. Ker so karte za tekmo hitro pošle, je ata v livarni za njih prosil sodelavca, očeta takratnega nadebudnega golgeterja in sedanjega trenerja v mladinski šoli NK Maribor, Dragana Jelića. Jelo nama je sicer zrihtal karte, vendar je bila gneča na starem zahodu takšna, da sem celo tekmo stal na betonskih stopnicah. Ko so na igrišče začeli prihajati igralci, ki sem jih prej videl zgolj v prvi verziji Fife, ki mi jo je uspelo izsiliti od staršev, sem začutil, da mi je popolnoma vseeno za Roberta Piresa, Nihata, Diega Forlana in ostale zvezdnike v rumenih dresih. Na tej epski tekmi z Villarealom sem se zaljubil v Maribor. Ne samo v klub, frajerske dvotipe na tribuni in v značilni vonj po pirotehniki. Ne, zaljubil sem se v mesto kot tako.
Ni trajalo dolgo, da je ta zaljubljenost obrodila sadove. Kot študent prvega letnika faksa sem se s tedanjo punco, bivšo novinarko Večera in večno prijateljico Ano, preselil v Maribor. Ironično, v Ljubljansko ulico. Utrip mesta mi je takoj zlezel še bolj pod kožo. Lepo mi je bilo, ko so me prodajalci v Hameliju, Đabiriju, Evropi in drugod začeli klicati šefe in majstor. Spoznal sem Ernesta in do podrobnosti inventar v zdaj že skoraj pozabljenih Takosu, Fuegotu, KMŠ-ju in drugih placih, ki so bili središčna točka naših večerno-nočnih akcij. Nekaj let za tem je sledila selitev na rob Nove vasi. Nerviralo in hkrati začaralo me je neprestano tuljenje in trobljenje po Cesti proletarskih brigad. Še dandanes mislim, da je največji car tisti, ki živi v stolpnicah S23.
Potem pa selitve iz Ulice Moše Pijade v Cankarjevo in končno na Trg Borisa Kidriča. Nasploh so imena naših ulic lepa. Kot nekakšna glasba v ozadju dajejo udaren in mestoma nonšalanten ritem življenju, ki ga vsak dan živimo v našem mestu. Življenje v Mariboru ni za vsakogar. Čeprav nas želijo v novodobnih promocijskih akcijah slikati kot hipstersko-butične ljudi, mi to nismo. Mimobežna kletvica na Partizanski za nas ni škandal, zaradi katerega bi jokali na socialnih omrežjih, ampak bolj kot jutranja kava. Grenka, ampak brez nje pač ne gre. Ko nas natakar v Marpurgiju vpraša, če bomo zraven sobotne popoldanske kave še kake borovničke, gre v bistvu za retorično vprašanje. To nikakor ne pomeni, da smo pijanci, ampak vseeno raje kot macha čaj po grlu spustimo športni špricar.
Vsako jutro na poti v službo, v mariborski Bronx, kot se rada lucidno pošali sodelavka Jasmina, opazujem, kako se mesto prebuja. Ob 7. uri zjutraj nihče sicer ne kipi od energije in navdušenja, toda vseeno lahko na obrazih ljudi vidiš zametke nasmehov, ki se jim bodo čez nekaj minut ali ur razlezli na obrazih. Radi se smejimo, radi se veselimo. To najbrž velja za vsa mesta, ki so ostala delavska, čeprav sta kapitalizem in deindustrializacija iz njih odpeljala vse velike tovarne, kjer so naši starši nekoč gradili nek boljši, lepši svet. Vzeli so nam skoraj vse, toda ponosa, frajerstva in nasmehov jim ni uspelo izbrisati iz naših genov.
Ni mi všeč, da nas hoče občinska oblast v sodelovanju s takimi in drugačnimi poslovnimi klubi spremeniti v nekakšno kopijo stokrat videnih srednjeevropskih butičnih destinacij. Mesto ne obstaja, da se v njem dva dni na leto dobro počutijo dobro finančno preskrbljeni menedžerji, višji uradniki in biznismeni iz držav, ki so nas nekoč kolonizirale. Cilj bi moral biti, da se v njem vsak dan v letu čim bolje počutijo Sara s Pobrežja, Amar s Tabora, Marija iz Malečnika, Rok iz Nove vasi, Nermina s Studencev, Aco iz Melja, Maja s Tezna in vsi ostali, ki s svojim doprinosom vsak dan dajejo Mariboru najlepšo podobo.
Lepo je živeti v Mariboru. Tudi tiste dni, ko čakaš v gužvah, in tudi takrat, ko zamudiš na bus. Lepo je živeti v mestu, kjer glasno govorjenje, pa tudi dretje, še ni prepovedano zaradi senzorične (pre)občutljivosti. Lepo je živeti v okolju, ki nam je dalo Ilicha, Klavoro, Šlandra. Lepo je živeti v mestu, kjer je med otroki maher tisti, ki ima dres domače ekipe. Lepo je živeti v mestu prijaznih, ravno dovolj arogantnih, hrabrih, fajterskih in srčnih ljudi.
Vse najboljše, Maribor! Še na mnoga leta!
