(POGLED) Lahko spremenimo prihodnost?

Včeraj zvečer sem razbil kozarec. Čisto po pomoti sem ga zvrnil z mize. Pa še napol je bil poln s cedevito. Po en strani sem se karal, kakšna neroda sem in kako sem lahko zapravil tako lep kozarec, po drugi strani pa sem si mislil, sem sploh vedel, da bom razbil kozarec? Ne. Bi se moral karati zato, ker nisem vedel usode kozarca za naslednjih par sekund? Ne. Bi lahko to nekako preprečil? No, tu pa se zaplete. Lahko bi postavil kozarec stran od roba mize, ga prej celega spil in dal pomivat ali pa si ga sploh ne bi natočil. Pa bi se mi zgodilo kaj drugega? Mi je usoda hotela med mirnimi počitnicami nekaj pokvariti? Ali je usoda sploh povezana s prihodnostjo? Bi bilo res tako dobro poznati usodo ali prihodnost nasploh?

Najprej moramo razumeti, kaj sploh prihodnost in usoda sta. Mislim, da odgovor ni tako jasen. Usoda je neki prihodnji dogodek, ki se bo zgodil v prihodnosti. Prihodnost pa je neka serija dogodkov, ki se bo zgodila čez par sekund, minut, let ali pa celo desetletij. Torej je prihodnost neki širši pojem za usodo, vendar tudi obratno. Če izpostavimo usodo včerajšnjega dogodka: nekaj slabega se bo zgodilo. Nekaj se bo razbilo. Ni nujno, da je bila moja usoda: točno ta kozarec se bo razbil, saj bi se lahko razbilo kaj drugega ali pa bi se zgodilo kaj drugega. Vendar je prihodnost določila, da se bo razbil točno ta kozarec, točno ta trenutek. Tako je usoda določila prihodnost. Torej je neki slab dogodek neizogibljiv. Ali pač? Se je res moralo zgoditi prav to, jaz pa sem bil nemočen? Ne, saj sem jaz tisti, ki mi je razbil kozarec, in ne veter, saj bi tako res bila kriva usoda. Ampak bi imel še vedno jaz prste vmes, saj bi postavil kozarec na veter. Torej imamo mi vedno prste vmes. Ampak če sem imel jaz delno krivdo, a je bila usoda definirana nekje v četrti realnosti? Tega pa nikoli ne bomo ugotovili, saj si vsak predstavlja usodo in prihodnost drugače. Ja, lahko da se bo nekje našlo zapisano usodo in prihodnost vseh nas. Lahko pa se nam prihodnost in usoda spreminjata vsako milisekundo – zaradi spleta dogodkov, naših odločitev. Naših odločitev, torej smo usodo in prihodnost določili mi in noben drug. Ali pač? O tem še pozneje. Torej ja, na koncu koncev sem jaz tisti, ki je razbil kozarec, in ne neka nadnaravna sila, razen v primeru, kjer sta usoda in prihodnost res zapisani nekje. Ampak sem jaz sploh vedel o moji takrat?

Če bi vedel, bi se lahko res popolnoma krivil, saj bi lahko dogodek in posledično vse druge preprečil. Ampak na žalost ne obstaja ogledalce na steni, ki ti pove, kaj se bo zgodilo. Pa bi ga bilo dobro imeti, ne? Vse bi vedeli o prihodnosti. Vse, kar je na svetu slabega, bi preprečili – od majhnih napakic, do vojn, lakote, saj bi vedeli, kako moramo ravnati v prihodnosti, da se temu izognemo. Tudi jaz bi vedel, da bom s postavljanjem kozarca na rob mize tega tudi razbil, zato bi se temu in vsem prihodnjim dogodkom izognil. Na prvi pogled se zdi super. Ampak bi bilo življenje res pravo, ko bi bilo vse lepo in prav? Zdi se lepo, vendar: vsi bi bili bogati, popolni, vsi bi imeli lepa oblačila, vsi bi bili predsedniki, vsi bi živeli perfektna življenja. Verjamem, da si perfektna življenja predstavljamo drugače, vendar ne verjamem, da si kdo želi, da bi bil lačen. Torej življenje se bi zdelo monotono. Kar pa je še hujše, vsi nimamo istih prepričanj. Ogledalce bi lahko prišlo v napačne roke, torej bi ga lahko uporabil za nadvlado ali še kaj hujšega. Tudi če bi dali ogledalce samo eni zaupljivi osebi, lahko pride do preobrata te osebe in izrabe moči ogledalca. Boljše vprašanje od tega bi bilo: si bi jaz sploh tega ogledalca želel? Je življenje res isto razburljivo, če lahko vidimo vse dobre in slabe stvari vnaprej? Za dobre res ne, saj se takih stvari potem ne razveselimo, če že vemo, da se bodo zgodile. Kaj pa za slabe? Spet na prvo žogo, da, seveda bi bil bolj vesel, da tistega kozarca ne bi razbil. Ampak šteje tudi to, da sem se nečesa naučil. Ne puščaj kozarca na robu mize. To sem seveda že vedel, vendar se nisem zavedal posledic in tega pravila tudi nisem jemal s tako resnostjo, kot bi moral. Zdaj me je seveda strah tudi za vse druge kozarce. Torej če bi se vsega slabega res izognili, bi imeli še vedno strah ali bi vzeli življenje za neresno? Če bi se na primer ogledalce pokvarilo in napovedalo nekaj narobe, bi mu vseeno zaupali in se tako spravili v nevarnost, ki je niti čutili ne bi, saj bi slepo verjeli ogledalcu. Kaj pa v realnem svetu s prihodnostjo, bi jo morali vzeti res tako resno in na slepo verjeti v usodo?

Začnimo s perečim vprašanjem vseh stricev in tet, ki poznajo devetošolca. Kam pa si se ti prijavil? Kaj pa boš, ko boš velik? Verjamejo, da je na tako vprašanje čisto preprosto odgovoriti. Pa ni. Vsi moramo razmišljati: koliko bomo zaslužili, si tega res želimo, bomo med službo uživali itd. Torej se dejansko ukvarjamo s prihodnostjo skoraj vsak dan. Pa je res tako resno? Ni na koncu koncev izobrazba pač del na poti do službe? Odvisno od ciljev. Če si postavimo dovolj visoke cilje, moramo prihodnost še kako upoštevati. Izbrati si pravo odločitev, to je največje breme vseh, ne samo najstnikov. Če si postavimo prenizke cilje in nam je za prihodnost malo mar, je ne bomo vzeli res, kar lahko privede tudi do hujših posledic. Vendar, tako kot že omenjeno, tudi izbira trenutno prave odločitve lahko privede v slabše posledice. Tukaj pride noter tista tretja (najbolj realna) opcija glede prihodnosti in odločitev: da imamo izbiro glede prihodnosti in da naša dejanja vplivajo na prihodnost, vendar je to samo kapljica v morju in je izbira samo ena velika iluzija, torej hkrati imamo opcijo in hkrati je nimamo, ter lahko samo gledamo, kako se dobre izbire pretvarjajo v slabe posledice. Da malo pojasnim: vzemimo za primer volitve. Volimo svojega favorita od vseh ostalih, saj je imel najboljše plane, argumente itd. Volimo, torej imamo izbiro. Tukaj pa pride iluzija. Tisti favorit se izkaže, da je bil zlonameren, in napove vojno, v kateri ste ujeti. Ste imeli res opcijo izbirati, vendar niste pa imeli vpliva na vojno. Če se vrnem na kozarec, da sem imel izbiro, kam postaviti kozarec. Pa sem ga vseeno razbil. Torej sem imel izbiro, ko pa je bil enkrat kozarec v zraku, nisem imel več vpliva nanj. Moral sem gledati, kako se cedevita razlije in kozarec raztrešči na koščke. Lahko bi ga seveda prijel, vendar bi tvegal ureznino. Kaj pa starejši v domovih? Imajo oni res izbiro, da so jih otroci prepričali, da se izselijo od doma in gredo drugam? Imeli so izbiro ostati doma, vendar bi zase že težko poskrbeli in bi prej umrli. Torej na koncu koncev, sploh prihodnost rabimo?

Na žalost je najbolj verjetna resnica ta: vsi imamo izbiro, da spremenimo svojo prihodnost in s svojimi dejanji vplivamo nanjo. Vendar je del izbire vedno iluzija in nanjo nimamo skoraj nobenega vpliva, torej se ji moramo samo prepustiti in rajši razmišljati o trenutnih in majhnih odločitvah, ki lahko vplivajo na prihodnost tudi dolgoročno. Tako je ključ do razumevanja prihodnosti sedanjost. Da lahko uživamo v prihodnosti, moramo živeti tukaj in zdaj. Se naučiti živeti za sedanjost in razmišljati o majhnih odločitvah, kot na primer samo, da postavimo kozarec stran od roba mize. Tako lahko tudi sami vplivamo še dlje, kot si mislimo.