Dejan Verčič
Od Narve ob Baltskem morju do Neuma na Jadranu se je čez Evropo spustila nova železna zavesa. Za to črto ležijo mesta in narodi, nad katerimi se ponovno uveljavlja ruska moč; ponekod z orožjem, drugod z vplivom, strahom in lažjo. Vse, kar je vzhodno od nje, je podvrženo pritiskom iz Moskve; vse, kar je zahodno, pa se mora znova odločiti, ali je pripravljeno braniti svoj etos in blagostanje. Kriza, v kateri se je znašla Evropa, ni nič večja, kot je bila pred pol tisočletja. Takrat se je iz kaosa rodila renesansa.
Zakaj nismo ne Američani ne Kitajci ne Rusi
Pred dvanajstimi leti sem z družino semester preživel v južni Kaliforniji. Kot Fulbrightov štipendist sem na San Diego State University pripravljal tretjo izdajo knjige The Global Public Relations Handbook (ki jo urejava s Krishnamurthyjem Srirameshom). Ana je pisala učbenik Odnosi z javnostmi. Marta in Matija pa sta hodila v prvi in četrti razred osnovne šole, do katere je pot od naše hiše na obali Tihega oceana v Carlsbadu vodila skozi drevored avokadov.
Vreme je bilo prekrasno: vse leto nekje med 18 in 20 stopinjami. Preživeli smo kalifornijski požar, ko je zagorelo v sosednji bazi marincev Camp Pendleton in smo že skoraj sedli v avto, da se umaknemo. V neko drugo mestece pod nami je padel vojaški lovec z letalske baze Miramar, znane iz filma Top Gun. In en dan smo imeli celo dež. Tam je tako redek, da so zaprli šolo, ker lokalno prebivalstvo ne zna voziti po mokrih cestah, ki zaradi oljnih nanosov postanejo spolzke.
Med bivanjem sem dobil ponudbo za delo na eni izmed prestižnih privatnih univerz. Z Ano sva naredila vsak svoj seznam za in proti. ZDA so izjemne, a se ne strinjava, kje bi bilo lepše živeti: Ana bi raje vzhodno obalo (Boston, New York, Washington), meni bolj leži kalifornijsko celoletno sonce. Univerze so v svetovni špici, hrana pa je slaba, ne glede na to, koliko si pripravljen plačati zanjo. Američani preprosto ne znajo jesti: jedo, da živijo, ne živijo, da jedo. In čeprav bi bile plače visoke, z njimi ne moreš v celoti nadomestiti socialnega kapitala, ki ga s preselitvijo izgubiš.
Zato bi še bolj prišla do izraza najpomembnejša razlika med ZDA in Evropsko unijo: skoraj popolna odsotnost javnega. Seveda v ZDA javno obstaja, konec koncev sta otroka hodila v brezplačno javno osnovno šolo, a "privzeta nastavitev" družbe je drugačna. V Evropi je javno tisto, kar naj bi bilo dostopno vsem in neodvisno od tržne moči posameznika. V ZDA je veliko tega, kar pri nas dojemamo kot samoumevno javno (od zdravstva do socialnih pravic), v resnici odvisno od delodajalca, zavarovanja, okraja, pogodbe in pogosto tudi sreče. Zato sva se vrnila nazaj v Evropo, kjer imamo najvišjo kakovost življenja za največje število ljudi.
Evropa razume javno kot moralno in pravno obveznost, ZDA kot minimalno korekcijo trga, Rusija kot orodje oblasti, Kitajska pa kot strateško investicijo države. Ko razpravljamo o prihodnosti javnega v Evropi, se zato ne primerjamo s sistemi, temveč s civilizacijskimi odločitvami.
Ameriški Kaligula, kitajski Lenin in ruski Batu kan
Evropa je danes pod udarom z vseh strani ne zaradi svoje neuspešnosti, temveč prav zato, ker je v marsičem uspešnejša od drugih delov sveta. Evropejci se od Američanov, Kitajcev in Rusov razlikujemo po posebnem načinu doživljanja skupnega sveta, ki izhaja iz našega razumevanja resnice. Za Američane je resnica mnenje, ki zmaga v tekmovanju glasov. Za Kitajce je resnično tisto, kar deluje. Za Ruse je resnica razglas: "res je, ker je rečeno". Za renesančne Evropejce pa resnica ni ne glasovanje, ne učinkovitost in ne avtoriteta, temveč postopek: je preverljiva, razpravljiva in vedno začasna, institucionalizirana v znanosti, medijih in pravu. Zato je v evropski tradiciji oblast legitimna le, če je javna, vidna, kritizirana in omejena.
Ideja javnega se v Evropi razvija stoletja: od infrastrukture (Rim), prek dobrodelnosti (srednji vek), k državni dolžnosti (reformacija), nato k racionalni politiki (razsvetljenstvo) in končno k socialni pravici 20. stoletja. Temu se pridruži še ključna omejitev oblasti, ki se rodi leta 1215 v Runnymedu, ko je angleški kralj Janez Brez dežele moral podpisati Magno carto libertatum. Kralj ni več nad zakonom, temveč pod njim: oblast je vezana na pravo. Vladar ne sme samovoljno zapirati, razlaščati ali kaznovati brez "zakonite sodbe svojih vrstnikov ali po pravu dežele". To je jedro ustavne ideje: legitimnost oblasti ne izhaja iz gole moči, temveč iz pravil.
Evropa je danes pod udarom z vseh strani ne zaradi svoje neuspešnosti, temveč prav zato, ker je v marsičem uspešnejša od drugih delov sveta
Prav po tem se danes Evropa na zahodni strani nove železne zavese razlikuje od Amerike, Kitajske in Rusije. V ZDA se resnico vse pogosteje reducira na spektakel in karizmo: Trump je ameriški Kaligula. Na Kitajskem jo določa učinkovitost sistema: Xi je kitajski Lenin. V Rusiji jo razglaša oblast sama; Putin je ruski Batu kan (vnuk Džingiskana). Evropa pa vztraja pri neudobni, počasni in konfliktni resnici postopkov, institucij in javnosti. In prav zato je trd oreh in hkrati tarča.
Nobene dobre krize ne smemo pustiti neizkoriščene
Pred pol tisočletja je renesansa v Italiji cvetela prav v politično razdrobljenem, nasilnem in nestabilnem prostoru. Mestne države so tekmovale, sklepale kratkotrajna zavezništva in se vojskovale. Vojne pa renesanse niso le zavirale, temveč so jo hkrati spodbujale, prekinjale in raznašale po Evropi. Z vojaki, diplomati, trgovci, umetniki in učenjaki so se ideje, slogi in znanja selili iz Firenc, Benetk in Rima proti severu, kjer so dobili nove oblike in politične pomene.
V renesansi človek prvič po antiki postane središče razmišljanja. Razum, ustvarjalnost in odgovornost posameznika postanejo legitimni viri avtoritete, rodi se ideja človeškega dostojanstva, ki ni več zgolj teološka, temveč posvetna in univerzalna. Svet ni več le božji red, ki ga je treba sprejeti, temveč stvarnost, ki jo je mogoče razumeti, raziskovati in tudi spreminjati. Znanje se osvobaja izključno cerkvenih okvirov, umetnost in znanost pa postaneta področji eksperimenta, dvoma in tekmovanja.
S tem se politika postopoma loči od teologije. Oblast ni več samoumevno dana od boga, temveč se začne razumeti kot človeški konstrukt, utemeljen na pravilih, interesih in odgovornosti. Država se ne pojmuje več kot osebna last vladarja, temveč kot racionalno urejen sistem institucij, prava in upravljanja. Machiavelli ni le cinični opazovalec moči, temveč prvi realist, ki politiko obravnava kot samostojno področje človeškega delovanja.
Iz te prelomne dobe se rodi Evropa kot civilizacijski projekt, ne zgolj kot geografski prostor. Projekt, ki temelji na javnosti, razpravi, konfliktu, pravu in omejeni oblasti. Na ideji, da resnica ni razglas in ne učinkovitost, temveč postopek in da je moč legitimna le, če je izpostavljena pogledu drugih. Prav ta renesančna dediščina še danes določa evropsko posebnost in pojasnjuje, zakaj je Evropa hkrati krhka, počasna in izjemno odporna.
Menda naj bi Churchil rekel, da nobene dobre krize ne smemo pustiti neizkoriščene. Renesansa je v Evropo prišla iz antičnega sveta, shranjena in obogatena v arabskem in bizantinskem prostoru, nato pa se je v Italiji ponovno rodila kot nov pogled na človeka, znanje in svet. Po pol tisočletja je čas, da se spomnimo, kdo nismo in kdo smo. Da v tej krizi sprožimo novo evropsko renesanso.
