Matjaž Gruden
V španski Asturiji čas teče počasneje. Tudi če želite v družbi popiti kozarec ali dva, boste potrebovali nekaj ur, če se boste držali lokalnih navad. V Asturiji se pije jabolčnik. Ampak ne kar tako, iz ta velikih flaš in kozarcev, za žejo. Gre za pravi ritual. Posebej izurjeni mojster za natakanje jabolčnika iz steklenice ali sodčka v curku, dolgem, kot lahko iztegne roko, natoči pod kotom držani kozarec do tretjine, toliko da pokrije dno. Baje zato, da je v njem manj mehurčkov, ki povzročajo težave v prebavi. Ta okrožnica očitno ni prišla do Štajercev, sicer ne bi tako navdušeno dodajali mehurčkov v vsak špricer, ki ga zlijejo po grlu. Ampak kakorkoli že, umetelnost natakanja ni edini razlog za časovno potratnost, ki jo zahteva popivanje v Asturiji. Vsi v družbi pijejo iz enega kozarca. Če se jih zbere več, kot je to bilo pred mesecem dni po koncu konference, ki jo je v mestecu Piloña organizirala Zveza evropske podeželske mladine, popiješ zelo malo jabolčnika. Imaš pa več časa za razgovor. Z zelo zanimivimi mladimi ljudmi.
Na druščino, ki se je zbrala v Piloñi, sem se spomnil ob komentarjih po zadnjih državnozborskih volitvah v Sloveniji in zgražanju nekaterih, da se mladina obrača v desno. To je sicer res, ne le v Sloveniji, ampak tudi drugod. Daleč smo od časov, ko so mladi skorajda plebiscitarno volili leve politične opcije. Ampak to samo po sebi ni problem. Demokracija je sistem, ki omogoča, da vsakdo svobodno podeli svoj glas tisti politični opciji, ki ga najbolj prepriča. In trendi, tudi v različnih demografskih skupinah, se skozi čas in v različnih okoliščinah spreminjajo. Demokracija ni samo takrat, ko zmagujejo 'naši'.
Zame osebno je bilo srečanje s predstavniki podeželske mladine iz vseh koncev Evrope, ki so se zbrali v Asturiji, zelo zanimivo, pa tudi upanje vzbujajoče. Večino izmed njih bi težko uvrstili med pristaše levice. To ni presenetljivo, saj je podeželje v večini držav bolj konzervativno in tradicionalno naravnano. Nekateri izmed njih so se udeležili protestov proti trgovinskemu sporazumu Mercosur, ki so pred tedni potekali v Bruslju in pod oknom moje pisarne v Strasbourgu. Ampak družilo jih je še nekaj drugega, zelo pomembnega. Navkljub svojim političnim prepričanjem in nezadovoljstvom nad tem, kako se politika, evropska in nacionalna, obnaša do podeželja, so vsi zavzeti zagovorniki demokratičnih načel. In to je to. Najbolj pomembno. Demokracija je močna takrat, ko se glede njenih temeljnih vrednot strinjajo tako 'njihovi' kot 'naši'.
Ampak navkljub žarku upanja iz Piloñe to seveda ni vsa niti prevladujoča slika o tem, kako se gibljejo ideološke preference med mladimi v Evropi, tudi v Sloveniji. V času, ko politični spopadi ne potekajo več med različnimi ideološkimi programi znotraj okvira skupnih demokratičnih vrednot, v katerem je seveda popolnoma legitimno biti levo, desno ali sredinsko usmerjen, ampak gre za srdito polarizacijo za ali proti tem vrednotam, ima to seveda posledice tudi na mlade. In to bi nas res moralo skrbeti. V zadnjem obdobju smo imeli celo kopico raziskav javnega mnenja, ki so pokazale, da mladi vse bolj izgubljajo zaupanje v demokratični družbeni sistem in so vse bolj dovzetni za "alternativne" diskurze, ki si pot na oblast tlakujejo z delitvami, stigmatizacijo nekaterih družbenih skupin, nacionalizmom in avtoritarnostjo.
Ne pozabimo, mladi, ki danes volijo, so prva povojna generacija, ki skorajda gotovo ne bo imela boljšega življenja kot njihovi starši
Kaj storiti, da bi povrnili zaupanje v demokracijo, saj je brez tega ta obsojena na propad? Začnimo s tem, česar ne smemo početi. Obsodbe in zgražanje nad političnimi odločitvami so najhitrejša pot do tega, da se situacija še poslabša. V veliki meri gre pri odločitvah mladih za revolt, ki izhaja iz njihove osebne izkušnje z demokracijo, predvsem pa tudi iz negotovosti glede prihodnosti. Ne pozabimo, mladi, ki danes volijo, so se rodili v času finančne krize, doživeli migrantsko krizo, pandemijo in vojne, ki si sledijo in postajajo vse bolj brezumne in uničujoče. Gre za prvo povojno generacijo, ki skorajda gotovo ne bo imela boljšega življenja kot njihovi starši. Mladi v Evropi so nezadovoljni, prestrašeni in jezni. Če je vse, kar lahko v tej situaciji naredimo, to, da jih zmerjamo z nehvaležnimi bedaki, potem bodimo raje tiho.
Omejen učinek ima tudi prepričevanje, da je demokracija najboljši sistem in da mladi v svojem ideološkem zasuku ne poznajo pravih dejstev, so medijsko nepismeni, nepoučeni in zavedeni z dezinformacijami, ki se širijo na družbenih omrežjih. Vse to je vsaj deloma res in zahteva ukrepanje, še posebej glede regulacije družbenih omrežij in (zlo)rabe umetne inteligence, a tudi to samo po sebi ne bo dovolj. Ponuja namreč racionalen odgovor na prepričanja, ki jih v veliki meri poganjajo čustva, nezadovoljstvo, jeza in strah. Učinkovit odgovor bo zahteval resno investicijo v kompetence, ki jih mladi potrebujejo, da demokracijo razumejo, v njej sodelujejo in jo branijo — predvsem skozi izobraževalni sistem in demokratično participacijo mladih v družbi. Brez tega ne gre. Toda sama pismenost ni dovolj. Temelj demokratične družbe sta kritično razmišljanje in empatija — ne kot šolski predmet, ampak kot praksa, ki jo mladi izkusijo v svojem vsakdanjem življenju, v razredu, v lokalni skupnosti, v družbi, kjer se njihov glas dejansko sliši in upošteva. Kjer tega ni, bosta prej ali slej prevladali njuni nasprotji.
A vse to bo ostalo brez učinka, če ne naslovimo resničnih vzrokov za stisko, iz katere izhaja nezaupanje. Demokracija ne more preživeti kot retorična parola. Preživeti more le, če dokaže, da zna odgovarjati na legitimna pričakovanja mladih — glede stanovanj, zaposlitve, zdravstva, varnosti, prihodnosti. In če jo zastopajo politiki z integriteto, ki o demokratičnih vrednotah ne le govorijo, ampak jih udejanjajo. Še posebej takrat, ko je to zanje neudobno ali težko.
Vse to zahteva čas in veliko napora. A obstaja tudi pomemben prvi korak, ki je sorazmerno preprost. Ko sem se, ob čakanju, da prideva na vrsto za jabolčnik, pogovarjal z Mattiasom, enim od vodij Evropske podeželske mladine, mi je zaupal, da so njegovi vrstniki v vasi v Španiji, iz katere prihaja, pogosto zelo kritični in posmehljivi glede njegovega delovanja in povezovanja v Evropi. "'Nam te zadeve nič ne pomenijo in nič ne prinašajo'," pravijo. "Kaj naj jim odgovorim, kako naj jih prepričam v demokracijo?"
"Preden jih začneš prepričevati," sem mu odgovoril, "jih vprašaj, zakaj se počutijo tako, kot se."
Ko bomo začeli mlade ne le poslušati, ampak jih bomo tudi slišali, bo to pomemben prvi korak k temu, da jim povrnemo zaupanje v demokracijo.
