"Kako se odzovete, ko vam znanec reče, da je AfD super. Obmolknete. In potem se sami pri sebi, po možnosti brez sojenja, vprašate, zakaj. In hkrati, koga je volil na volitvah v Sloveniji. Ker je zelo verjetno, da Goloba. In ne Stevanovića. Nekaj, kar ni staro. In nekaj, kar se da. Potem se vprašate, kaj bi vi imeli v Nemčiji. In greste rešit Handelsblattov kviz, s katero stranko v Nemčiji se najbolj ujemate. No, jaz se najbolj ujemam z desno Merzevo CDU. Druga je leva SPD. Razlika v ujemanju je neznatna. Razlike med normalno levico in desnico ni. Pri meni to ni neobičajno in ni bipolarna motnja, da recimo leve volim v depresiji. Po slovenskih standardih, ki so premaknjeni v levo, sem ekonomski desničar in družbeni liberalec. In se brigam zase in gledam na svoje koristi. /.../
Zaradi vse večje surrealnosti sveta – ali v politikah, ali v poslu, ali v dojemanju, ali v koristih, ki so posledica tako politik kot tehnologije in posla – velik del volivcev ocenjuje in glasuje, da je AfD super. Smo v obdobju, ki ga tudi Economist imenuje novi ludizem. AfD je neizogibna posledica nepovezanosti politik, posla, tehnologij, znanja, infrastrukture, dela in plače s človekom in koristmi za ljudi. Ludizem je vedno bil. Kar še nikoli ni bilo, je to, da bi imel ludizem oblast.
Ludizma – in družbeno-politično-gospodarskih posledic – ne morete prepovedati, ker je verjeti v uspeh prepovedi ludistično. Kaj se torej da – ne pa, da se nič ne da, razen novih skrajnosti in surrealizma. Kaj se da – to je vprašanje, na katero že vsaj dve desetletji v korist ljudi ne znata odgovoriti ne normalna desnica ne normalna levica. Potem pač dobite trumpe in čudežne dežele s podivjanimi zajci, klobučarji, mački, gosenicami in kraljico; kjer je Alica najbolj 'normalna'."
