Nocoj, v petek, 23. oktobra, bo v Mestnem gledališču Ptuj premiera predstave V imenu očeta, ki navdih črpa po romana Paula Austerja Odkritje samote. Uprizoritev, ki v ospredje postavlja odnos med očetom in sinom, režira eden najvidnejših, najbolj samosvojih in najpogosteje nagrajevanih gledaliških režiserjev v širšem prostoru nekdanje Jugoslavije Kokan Mladenović, dramatizacija je delo hrvaške dramaturginje, dramske avtorice in scenaristke mlajše generacije Karle Lenko. Očeta in sina igrata Igor Samobor in Jurij Drevenšek. Prvi je svojo gledališko pot začel prav na ptujskih odrskih deskah, drugi se v Mestno gledališče Ptuj vrača po več kot desetletju.
Na odru spremljamo sina, ki pride v stanovanje svojega pravkar umrlega očeta z zelo preprosto nalogo: vse mora pospraviti. Oče je pred tridesetimi leti zapustil družino in iz sinovega življenja skoraj popolnoma izginil. Zdaj je mrtev in sin je prepričan, da je njuna zgodba končana. Toda med pospravljanjem se oče nenadoma pojavi ... Kot so zapisali v gledališču, Jurij Drevenšek kot sin in Igor Samobor kot oče vstopata v svet dveh moških, ki sta drug drugega zaznamovala veliko bolj, kot sta si pripravljena priznati. Med njima je trideset let odsotnosti, toda tudi otroške igre, skupnega smeha, besed, gest in zgodb, ki so preživele vse zamere.
Odsotni oče je po besedah direktorja ptujskega gledališča Petra Srpčiča zelo "slovenska" zgodba, skorajda arhetip. "Očetje so odsotni, zato otroci odraščajo ob mamah z mankom očeta, ki ga iščejo vse svoje življenje. Družina je tudi v Sloveniji pogosto prostor, kjer ni miru. To ni nujno prostor varnosti, temveč vse prevečkrat tudi prostor nasilja ali prostor odsotnega očeta," je razmišljal.
Predstava prikazuje obe plati odnosa - ne zgolj sinove bolečine, temveč tudi očetove razloge za odhod
Ustvarjalci so se od izvirnega romana precej oddaljili, je pojasnila dramaturginja Lenko. Kot je dejala, so želeli prikazati obe plati odnosa - ne zgolj sinove bolečine, temveč tudi očetove razloge za odhod. "Čeprav bi to lahko razumeli kot dejanje skrajne sebičnosti, po drugi strani vsakdo izmed nas na nek način išče svoj lastni prostor. Vsi se seveda ne znajdemo enako spretno v različnih vlogah, ki nam jih ponuja življenje." Oče in sin se v njihovi interpretaciji srečata v mejnem prostoru, ki je nekje med tukaj in tam. "Sin očeta po 30 letih srečuje skozi predmete, skozi spomine, ki se mu začnejo vračati, in skozi spoznavanje očeta kot druge osebnosti, ne zgolj skozi njegovo očetovsko vlogo. Spoznava človeka, ki je živel polno življenje, čeprav ni bil prisoten v življenju svojega sina."
Srbski režiser Kokan Mladenović, za katerega je to drugo sodelovanje s ptujskim teatrom, meni, da so se v uprizoritvi veliko ukvarjali s tem, kakšni so naši nameni, in da predstava odpira tudi vprašanje identitete, ki se spremeni ob smrti staršev. Ob tem so veliko črpali iz lastnih življenjskih izkušenj. "Zame osebno gre za spoznavanje lastnega očeta po njegovi smrti. Ta pot - od negativnosti do realistične slike odnosa - je bila razlog za ponovni premislek o življenju." Dodal je, da je smrt starša pravzaprav "dvojna smrt" - takrat ko nam umre drugi starš, tudi sami umremo kot sinovi in hčere.
Avtorica glasbe je Irena Popović Dragović, scenograf je Dušan Fišer, kostumografinja Aleksandra Pecić Mladenović.
