Uroš Gramc
Za Katjo Nežmah so resni športni navdušenci najbrž že slišali. Danes 33-letna Ptujčanka ima za sabo uspešno nogometno kariero z igranjem v slovenski in avstrijski ligi, zbrala je tudi 20 nastopov za slovensko člansko reprezentanco in peščico za futsal izbrano vrsto. Morda bi jih bistveno več in bi se še danes podila za žogo, če je ne bi ustavili poškodbi. Oziroma če bi bolje potekalo zdravljenje po strgani kolenski križni vezi, kar se ji je prvič zgodilo na velikem in drugič na malem nogometnem igrišču. A danes ničesar ne obžaluje, saj spet živi športno življenje. Ne sicer profesionalno, temveč za hobi, počne, v čemer uživa. Poleg tega s kolesarstvom še komu pomaga, da mu morda ne bo treba skozi nočne more, ki jih je pretrpela sama.
Nogometašica, ki se ji je podrl svet
Za njo je prvo dobrodelno kolesarjenje od rojstnega mesta do rta Roca na Portugalskem, ki je najbolj zahodna točka celinske Evrope. Pridružila se je projektu Kilometri za prihodnost. "Vid Štuhec, oče projekta, me je poklical in vprašal, ali bi sodelovala, ko sem se že odločila za kolesarjenje. Zbira se sredstva za mlade športnike, za njihove treninge, vadnino, opremo, priprave ... Za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti, in vse tiste, ki imajo potencial in potrebujejo nadgradnjo, kaj več," nam je ob vrnitvi povedala Katja Nežmah.
Z vožnjo je ozaveščala ljudi, da darujejo, da pomagajo. "Tudi jaz sem bila športnica, ki me je ustavila poškodba, in vem, kako je težko. Svet se mi je takrat podrl, vse sem si morala urejati sama, pa sploh nisem vedela, kako se tega lotiti. Poleg tega so mi zaradi zapletov pri zdravljenju in tromboze za eno leto prestavili operacijo," je povedala in še dodala, da se denar zbira tudi za primere, ko mladi športniki potrebujejo nujno, hitro in primerno zdravstveno oskrbo.
Če bi jo sama imela, bi se morda še ukvarjala s profesionalnim nogometom. "Če sem odkrita, teh ambicij nisem imela, če pa bi bila priložnost, bi jo sprejela. Rada sem igrala nogomet in vedela sem, da ni bilo mogoče živeti od njega. Danes je drugače. Večina mojih soigralk je kasneje dobila profesionalne pogodbe. V pravem trenutku moraš biti na pravem mestu. Nič ne obžalujem, ko sem končala kariero, se mi je odprl svet. Prej sem videla samo žogo," je dejala nekdanja igralka Ptuja, Dornave in Maribora v prvi slovenski ligi in tudi Gradca v top avstrijski.
"Nekaj je bilo nad mano"
Njene sanje zdaj več niso povezane z vrhunskim športom. "Rada kolesarim, rada potujem in še vedno rada preizkusim, kaj zmorem. Ta pot je bila idealna kombinacija za preverjanje mojih meja. Saj ni bila tako dolga, le en mesec, je bila pa dober test, če bi želela s kolesom okoli sveta. Če mi uspe, da si tako organiziram čas," ima že novo noro idejo v mislih. Kot da že ta ne bi bila dovolj … A o načrtih morda kdaj drugič, najprej o opravljenem. Kako je prestala test? "Super je bilo, ogromno novih poznanstev in prijateljstev, čeprav so bili tudi dnevi, ko sem se počutila osamljeno, ko bi šla domov, pa nisem mogla, ker si vseeno daleč stran. Na kolesu si vedno sam. Mislim, da sem se med vožnjo le enkrat pogovarjala. Drugače je, kot če si pohodnik."
Srečo je imela, da se niso uresničili njeni največji strahovi. "Najbolj me je bilo strah gumidefekta. Ne znam zamenjati zračnice," se je zasmejala in nas kar pošteno presenetila, saj naj bi to sodilo v osnovni nabor znanj vsakega rekreativca. A trdoživa Štajerka verjame, da bi tudi to rešila. "Saj se vedno kdo pripelje mimo in pomaga." 3506 kilometrov je bila dolga pot od Ptuja do rta Roca, ki jo je premagala v malce daljšem času, kot je sprva načrtovala. "V Santiagu de Composteli me je dobesedno 'zradiral' avtomobil pri 50 kilometrih na uro. Vzel mi je prednost, toda imela sem ogromno srečo. Močno sem se udarila in popraskala, toda nič si nisem zlomila. Sem pa morala šest dni počakati, da so mi popravili menjalnik in zamenjali špico," je povedala Ptujčanka, ki še danes ne more dojeti, kakšno srečo je imela. Da jo je zadela v svetovno znanem romarskem kraju, morda ni bilo naključje. "Očitno je bilo nekaj nad mano in mi je bilo namenjeno, da se malo ustavim."
Vsak dan nova motivacija
Ko je bila spet v sedlu, je nič več ni moglo ustaviti. Po 27 dneh (s skoraj tedenskim odmorom) je dosegla končni cilj, a bi še kar pedalirala naprej. In tudi je, števec se ji je ustavil šele pri 4641 km. "Do juga Portugalske in naprej do Malage. Nisem bila pripravljena končati. Imela sem čas in nisem se še naveličala. Vsak dan se je zgodilo nekaj novega. Novi kraji, novi cilji, novi ljudje in to te motivira, da komaj čakaš, kaj se bo zgodilo spet," je povedala Nežmahova. Vsak dan je prevozila od 150 do 200 km. "Zdi se mi, da nikoli nisem bila utrujena in nič me ni bolelo, imam dober 'bike-fitting'. Saj sem si vzela tudi čas za plažo, za oglede mest. S kolesa vse vidiš in lahko se ustaviš na kavici," je povedala popotnica, ki se je v kolesarstvu znašla po naključju.
"Po operaciji sem začela z vajami za moč, fitnesom, hojo v gore in tekom. Nato sem dobila službo v Gradcu, živela sem v Mariboru, in sem prihajala domov ob večerih. Razmišljala sem, kako šport vrniti v življenje. Odločila sem se, da na vlak vzamem kolo in se vozim z njim domov. Tako se je začelo, potem pa vidiš, da ti gre in dobiš motivacijo." Pri mladi arhitektki stvari v športu hitro napredujejo oziroma se stopnjujejo. Ni ostalo le pri popoldanskih lahkotnih vožnjah, začela se je udeleževati kolesarskih prireditev. "Dober maraton te potegne in potem začneš dirkati. Z novim športom dobiš novo družbo in se stvari razvijejo. Ampak ko sem videla padce in spet poškodbe, sem se temu odrekla, zato kolesarim le še zase."
Prva ženska v hiši slavnih
Vožnja do Portugalske ni bil njen edini nori podvig v letu, ko si je vzela malce oddiha od svojega poklica. Poleti je zmogla Supermaratono, ekstremno preizkušnjo v Dolomitih, ki zajema 13 ikoničnih prelazov pri zahodnih sosedih na 285 kilometrih in 8500 višinskih metrih, opraviti pa jo je treba v manj kot 24 urah. Nežmahova jo je zmogla v 14 urah in pol oziroma s postanki v 18 urah. "Uradno sem prva ženska, ki je bila sprejeta v 'hall of fame' (hišo slavnih, op. p.) Supermaratone," se je upravičeno pohvalila. Ni bilo preprosto.
"Veliko izzivov je bilo vmes, neurje, toča, celo zemeljski plaz, policiste je bilo treba prositi, da so naju s kolegom spustili skozi. Poleg tega sem uničila zavorne ploščice, na koncu mi je kolo 'pelo' tudi na vzpone. A ni me toliko motilo, ker očitno odklopiš vse distrakcije, ko se odločiš," je povedala Ptujčanka, ki tega podviga sploh ni načrtovala. "Kolega iz Nizozemske me je najprej povabil, če bi ga šla slikat, ker to mi tudi gre dobro. Dva tedna prej pa je med pogovorom padla ideja, zakaj ne bi še jaz poskusila, nobeni ženski še ni uspelo. Nato sva za spremstvo vzela še tretjo osebo in smo speljali. Zgodbe so včasih najboljše, ko jih ne načrtuješ, ni bil to cilj, ki bi ga morala doseči. Tako da je vse možno, čisto vse, če je le glava prava ... in če bicikel zdrži," je smeje zaključila Katja Nežmah.
