Ko nekdanji podpredsednik vlade Marjan Podobnik v intervjuju za sobotni Večer pojasnjuje razloge za padec popularnosti njega in njegove stranke SLS, kot razlog navede afero ob kraji osebnega avtomobila, ki ga je uporabljala policija za njegove prevoze, februarja leta 2000 (o kraji in okoliščinah so poročali STA in mediji 22. februarja). "V vseh takratnih anketah smo bili do takrat v vrhu Milan Kučan, Janez Drnovšek in Marjan Podobnik," trdi.
Več kot očitno Marjan Podobnik živi v svojem namišljenem svetu in skuša vanj zapeljati tudi naivno javnost. Vzročna zveza med padcem njegove popularnosti in ukradenim avtom je brezpredmetna. Razmeroma močno podporo je imel leta 1996, nikakor pa ne leta 2000, ko so februarja ukradli uradno vozilo audi A6. Takrat je že bil pri dnu lestvice popularnosti. (Na Delovi lestvici, objavljeni 3. januarja 2000, je bil Milan Kučan z oceno 68,1 odstotka na prvem mest, Marjan Podobnik pa na predzadnjem s 24,9 odstotka.)
Po 26 letih, ne prvič, poskuša neuko javnost ponovno prepričati, da je bil nedolžna žrtev "scenarija za popolno medijsko-politično diskreditacijo, ki se je začel z domnevno krajo policijskega avtomobila", pri čemer naj bi bilo jasno, da je šlo za popolnoma izmišljeno zgodbo. Zgodba seveda ni bila izmišljena. Vladno vozilo je bilo ukradeno in Marjan Podobnik ni nikdar pojasnil, zakaj je ostalo ponoči na parkirišču pred nekim blokom v Šiški brez varovanja.
Je pa, tipično, zlahka pokazal na krivca, "na določene ljudi iz kabineta takratnega predsednika države Milana Kučana", in zdaj celo namiguje, da je bila "onemogočena kakršnakoli preiskava". Ni bila onemogočena. Nasprotno, policija je marca 2000 jasno, uradno in javno (o tem STA in mediji 10. marca 2000) povedala, da Podobnikovi domnevni "utemeljeni sumi" nimajo prav nikakršnih temeljev oziroma da "vanjo (v tatvino, op. MŠ) niso bili vpleteni ljudje iz uradnih organov slovenske države". Po javno objavljenih dejstvih in informacijah v medijih v prvih dneh marca, predvsem pa po javno objavljenem zgornjem sporočilu policije je Marjan Podobnik obmolknil. Pa tudi njegovega javno pričakovanega opravičila sodelavci v Uradu predsednika RS nismo prejeli ne takrat ne kasneje.
Marjan Podobnik je za nekaj mesecev sicer obveljal za politika, ki je najbolj zaznamoval politično sceno, potem pa zdrsnil bolj ali manj na politično obrobje. Zanimivo, da zgodbo ponovno obnavlja danes, po 26 letih, ko so dejstva že zamegljena, mnogi akterji pokojni, zato dogodke toliko lažje prireja na škodo resnice. Očitno se želi javnosti predstaviti kot stari borec proti korupciji, ki je vedno aktualna tema. Ampak zanimivo, pri največji korupcijski zgodbi, povezani s trgovino z orožjem, ki se je leta 2000 ponovno aktualizirala in ki je posebna tudi zato, ker je bila vtkana v institucionalne temelje naše mlade države, je ves čas gledal stran, molčal in se strinjal celo z njenim podtikanjem tistim, ki z njo niso imeli prav nič.
Marjan Šiftar, generalni sekretar Urada Predsednika RS v obdobju 1992-2002
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
