Že 22. srečanje nogometnih veteranov: Naša srečanja so edinstvena v Sloveniji, rdeča nit je prijateljstvo

Verjamem, da vas ni veliko, ki bi vedeli, kaj pomenijo letnice 1919, 1927 in 1947? Jaz jih poznam, poznajo pa jih tudi nekdanji nogometaši, ki so nosili črno-belo majico kluba iz Ljudskega vrta, modro-belo kluba s Tabora in rdeče-belo kluba s Tezna. V omenjenih letih so bili namreč ustanovljeni mariborski nogometni klubi Branik, Železničar in Kovinar. Da spomini na leta, ko so igrali nogomet za Branik, ne bi utonili v pozabo, je skupina igralcev tega kluba leta 2001 pripravila prvo srečanje. Udeležba je bil spodbudna, zato so se srečanja nadaljevala tudi naslednja leta, leta 2016 so branikovci na srečanje prvič povabili nekdanje nogometaše Kovinarja, leta 2020 pa še igralce Železničarja.

V športnem centru Marinka Galića je bilo pod Pekrsko gorco že 22. srečanje nogometnih veteranov vseh treh klubov, na katerega je bilo povabljenih tudi nekaj nekdanji asov NK Maribor, a se nihče od njih srečanja ni udeležil. Med najbolj znanimi obrazi so bili Mariborčan dr. Zdenko Verdenik, ki je v mladosti igral nogomet za Železničar in bil pozneje selektor reprezentance, Branko Horjak, ki je nogomet igral najprej pri Železničarju, nato pri NK Maribor, Mariborčan Zlatko Klampfer, ki je iz Železničarja, kjer je začel nogometno pot, prestopil k NK Olimpija, in dolgoletni slovenski reprezentant Marinko Galić. Da nogometaši niso bili lačni, je z okusnim bogračem poskrbela znana prekmurska restavracija Kodila iz Markišavcev, za postrežbo sta skrbeli mični dekleti Polona in Sara, za vedro razpoloženje pa Miro Zavec - Bleki in pevec Jernej Šimek.

Zbrane je pozdravil Marjan Makari, ki je že deseto leto predsednik organizacijskega odbora. Na kratko se je sprehodil skozi zgodovino vseh treh klubov in povzel najznačilnejše trenutke dosedanjih srečanj z željo, da bi se nogometaši, ki so bili nekoč srditi tekmeci na igrišču, še naprej srečevali in prijateljevali: "Na enem mestu združiti nekdanje nogometaše treh klubov, je nekaj izjemnega. Žal tokrat zaradi teh ali onih razlogov med nami ni bilo nekaterih, ki so redno prihajali na srečanja, a vedeti moramo, da imajo najmlajši 75 let, najstarejši pa 90. Kljub temu smo se imeli prijetno, spomini na leta, ko smo bili tekmeci na zelenici, so še sveži. V minulih letih smo stkali pristno prijateljstvo - ne glede na to, kdo je igral za Branik, Kovinar ali Železničar. Upam, da se bodo naša druženja nadaljevala tudi v prihodnjih letih, saj ni lepšega kot sedeti za skupnimi mizami, nazdraviti, poklepetati in se tudi nasmejati."

"Rad prihajam na srečanja nogometašev mariborskih klubov, uživam v druženju, klepetanju, vsakega srečanja se zaradi tega še toliko bolj veselim," je dejal doktor nogometa Zdenko Verdenik: "Nogomet je treba spremljati in analizirati, in če ga, ugotovimo, da ga je egoizem pripeljal do tega, da mnogi skrbijo bolj zase kot za skupno dobro znotraj kluba. V preteklosti je bilo v klubu več medsebojnega sodelovanja, danes želi vsak biti uspešen, za kar ne zbira sredstev, v ospredju je denar, zapostavljene so druge vrednote. Nogomet usmerja kapitalizem, kjer je kapitalizem, je tudi moč. Kapitalizmu v nogometu je podrejeno vse. Žal se to dogaja tudi v slovenskem nogometu, vanj so se dodobra zažrli tujci, tudi nepreverjeni, z željo, da bi zaslužili ali dosegli skrite cilje, pri čemer jih ne zanima razvoj slovenskega nogometa." Ozrl se je tudi na minulo prvoligaško sezono v Sloveniji. "Bila je posebna v več pogledih, predvsem zaradi propada Domžal in neuspeha Maribora in Olimpije. Vsi trije primeri so povezani z vdorom tujega kapitala v slovenski nogomet, saj pri nas nimamo ljudi, ki bi bili pripravljeni vlagati v nogomet. "

Počaščen, da se lahko druži z nekdanjimi soigralci in prijatelji, je bil tudi Zlatko Klampfer. "Ko dobim povabilo, mi srce kar zaigra. Srečanje veteranov je krasno doživetje. Leta naredijo svoje, obrazi se spreminjajo, prijateljstvo pa ostaja. Na Maribor me vežejo zelo prijetni spomini, tu sem začel igrati nogomet kot pionir pri Železničarju, ko mi je bilo sedemnajst let in pol, sem podpisal pogodbo z Olimpijo in se preselil v Ljubljano. Vmes sem leta 1971 pol sezone igral tudi za Maribor. Ponosen sem na to, da sem klubu pomagal do obstanka med prvoligaši, saj je naslednjo sezono izpadel," smeje pove Klampfer, ki je za Olimpijo v dvanajstih letih odigral približno 300 tekem. "Pozorno spremljam slovenski nogomet, kakovost igre je skromna, še posebej pa me moti, da so telesno slabo pripravljeni, saj so krči v mišicah zelo pogosti," je dodal Klampfer.

Ervin Vidovič, legenda NK Kovinar, je povedal: "Naša srečanja so edinstvena v Sloveniji, zelo sem vesel, da se vsaj enkrat na leto vidim z nekaterimi nogometaši, ki so bili na igrišču bodisi moji soigralci ali nasprotniki. Zdaj smo vsi prijatelji, kar je tudi rdeča nit naših srečanj."