
Po enoletnem premoru so se v Športnem centru Marinko Galič pod Pekrsko gorco v Mariboru na že 21. srečanju zbrali nekdanji nogometaši treh nekdanjih mariborskih klubov, Branika, Kovinarja in Železničarja. Klubov, ki so pisali zgodovino nogometa v Mariboru.
Čeprav je nogometni klub Branik usahnil leta 1978, po znamenitih portoroških sklepih, pa nekdanji soigralci niso izgubili stika. Srečevali so se ob različnih priložnostih, dokler leta 2001 ni vzniknila ideja organizaciji srečanja vseh, ki so kdajkoli nosili prepoznavni črno-beli dres kluba iz Ljudskega vrta. Izvolili so organizacijski odbor, ki ga je do leta 2017 vodil Jože Rauter, odtlej ga vodi Marjan Makari. "Prvo srečanje je bilo nepozabno, tudi na naslednjih smo se imeli imenitno," se spominja Rauter, ki je bil tudi na tokratnem srečanju: "Leta 2014 je naš organizacijski odbor na srečanje prvič povabil tudi nekdanje nogometaše Kovinarja, leta 2018 pa še nekdanje nogometaše Železničarja, tako da so bila srečanja odtlej še bolj zanimiva."



Srečanja se je udeležilo okoli 50 nekdanjih nogometašev, ki jim je dobrodošlico zaželel Marjan Makari, predsednik organizacijskega odbora. Nekdanji nogometaš Branika se je sprehodil skozi zgodovino tega kluba in dosedanjih srečanj in poudaril, da so nogometaši treh različnih klubov med seboj zelo povezani in se tudi zelo spoštujejo. "Maribor je edino mesto v Sloveniji, ki organizira srečanja igralcev treh različnih klubov, kar je fenomen," je dejal ponosno. Nato je primarij Mirko Bombek, dr. interne medicine, spregovoril o boleznih, ki vplivajo na kakovost in dolgost življenja, za uvod v vedrejši del srečanja pa sta poskrbela Pidži in Dragan s pesmijo Za prijatelje si je treba čas vzet.
O sistemu VAR različna mnenja
V nadaljevanju srečanja so nogometaši treh klubov, nekoč srditi tekmeci na igrišču, zunaj njega pa prijatelji, v sproščenem ozračju obujali spomine na leta, ki so jih preživeli na nogometnem igrišču. Spominov in anekdot je bilo v izobilju, tudi smeha ni manjkalo, med klepetom pa so se dotaknili tudi sedanjega stanja v slovenskem in svetovnem nogometu. Strasti pa so se razvnele, ko je beseda tekla o sistemu VAR, ki naj bi bil "pomočnik" glavnemu sodniku pri analiziranju videoposnetkov pred odločitvijo o spornih trenutkih med tekmo.

Ko smo nekaj udeležencev povprašali, kaj menijo o VAR-u, ali novost ocenjujejo kot dobrodošlo v nogometu, so bili odgovori različni. V Nogometni zvezi Slovenije smo zadovoljni, da je bil uveden VAR. Vsi vemo, da ne gre za nezmotljivo zadevo, ki je v veliko pomoč sodnikom. Med igro se dogajajo določene situacije, ki sprožajo polemike o tem, ali je sodnik ravnal pravilno, ko je dosodil to ali ono, in tedaj je VAR tisti, ki sodniku pomaga pri odločitvi. Brez VAR-a bi marsikatera odločitev sodnika lahko ostala sporna, ob pomoči tega sistema jih je veliko manj," meni Dejan Germič, podpredsednik Nogometne zveze Slovenije in predsednik Medobčinske nogometne zveze Maribor: "VAR ni zacementirana zadeva, odgovorni iščejo izboljšave, ki bi zmanjšale število spornih trenutkov, s čimer bi naredili še korak naprej v nogometni igri. Morda tudi v smeri, da bi pri VAR sodeloval še kdo, kajti zdaj sta v sobi za VAR le dve osebi."
Nekoliko drugačen pogled na VAR ima Marinko Galič, nekdanji reprezentant, as v osrčju obrambe. "VAR ni slaba zadeva, predvsem je pomoč sodnikom, ki, podobno kot mi vsi, delajo napake. Ko ni bilo VAR-a, so bile te napake izrazitejše, bolj sporne in se jih ni dalo popraviti, VAR pa jih lahko. Je pa po mojem mnenju vloga VAR zgrešena. Ko se v sobi ne morejo odločiti o sporni zadevi, o njej odloča glavni sodnik in gledalci na tekmi in pred televizorji po več minut čakamo na sodnikovo odločitev. Igralci se med tem ohladijo, kar zagotovo ni dobro. Po mojem mnenju bi v sobi za VAR morali sedeti nekdanji vrhunski nogometaši, vratar, obrambni igralec in napadalec, in nekdanji odlični sodnik, osebe, ki bi na podlagi svojih izkušenj odločali o prekrških v obrambi in napadu, a tudi o igranju z roko v kazenskem prostoru, saj so razlage o tem, ali je bila roka ali ne dvoumne. Ko igralec na primer teče proti svojemu golu, ne more spremljati igre za seboj, nato pa ga žoga zadene v roko. Sodnik po mojem mnenju ne bi smel soditi roke, saj igralec med tekom ni mogel vplivati na let žoge."
O VAR-u je svoje misli strnil tudi Oto Pohorec, nekdanji branilec Železničarja. "Jaz nisem bil nikoli branilec, vedno sem bil bek," me je popravil moj nekdanji soigralec, ki je veljal za ostrega, a športnega nogometaša. "Včasih se je pač zaiskrilo, bubalo je njega, a tudi mene, če sem bil kriv, sem se opravičil," je dodal. Na vprašanje, kaj meni o VAR-u, je povedal. "O sistemu naj razmišljajo tisti, ki so ga izumili, mene zdaj, ko nogometa že dolgo ne igram več, ne zanima veliko, me pa včasih kakšna sodniška odločitev, sprejeta na podlagi VAR-a, vseeno razjezi. Predvsem mi gre na živce predolgo čakanje na sodnikovo odločitev. Moti me tudi to, da lahko vsak nogometaš sodniku reče, kar se mu zahoče, se prepira z njim in še kaj - v mojih časih je bila sodnikova odločitev zakon, saj itak vselej obvelja. Sicer pa sem prišel na to srečanje z željo, da se zabavam in poklepetam z nogometnimi prijatelji vseh treh klubov. Poznam predvsem nekdanje soigralce iz Železničarja, manj pa tiste iz Branika in Kovinarja. Pa saj ni pomembno, vsi govorimo isti, nogometni jezik."

Gledališče dobilo prednost pred nogometom
Kdo ve, kako bi se končala pot nadarjenega nogometaša Rada Pavalca, če ga v mladostnih letih ne bi zvabili na gledališki oder, kjer je doživel velik razcvet in postal vrhunski gledališčnik. "Ojej, koliko let je že minilo od tega, ko sem nogometno igrišče zamenjal za gledališki oder," se je pridušal Pavalec, ki je prve nogometne korake naredil pri Kovinarju, kot napadalec je bil zelo hiter in spreten z žogo. "Igral sem tudi za mladinsko reprezentanco Maribora in Slovenije, to so bili lepi časi," doda. "Za rdeče-bele sem igral do svojega 22. leta; ko so me zvabili v gledališče, so mi prepovedali igranje nogometa, češ da se lahko poškodujem, kot se je Volodja Peer med smučanjem, zaradi česar je odpadlo nekaj predstav," je dodal Pavalec in se dotaknil srečanja nekdanjih nogometašev: "Taka srečanja so ena najlepših, ki jih lahko doživimo starejši nogometaši. Čeprav smo že v letih, spomini niso zbledeli, podoživljamo trenutke, ko je bila žoga na prvem mestu. Je pa res, da se zdaj več pogovarjamo o zdravju in boleznih."
Veterana se ne dasta
Med udeleženci srečanja je bil tudi Karl Midlil, ki bo letos napolnil že 90 let. "Ne počutim se starega, čeprav sem star," je smeje začel pogovor. "Žal je več igralcev, s katerimi sem delil garderobo pri Braniku, že pokojnih, a se tudi med mlajšimi počutim odlično. Pomembno je, da se družimo in obujamo spomine na nogometna leta. Igral sem v osrčju obrambe in v letih, ko sem igral za mladinsko vrsto, se je bilo ob odličnih nogometaših članske težko prebiti vanjo, kot se je denimo uspelo bratoma Milanu in Frančku Neubergu, pa Francu Gluku," je dodal Midlil.


Ob mizi nekdanjih soigralcev Železničarja smo opazili 89-letnega Antona Kopšeta. "Med nekdanjimi soigralci se počutim odlično, pogovarjamo se o letih, ko smo skupaj brcali žogo, a tudi zgodbe mlajših me zanimajo. Taka srečanja so kot naročena za ohranjanje prijateljstva iz nogometnih let. V prvih letih sem igral v napadu, potem so me 'prekomandirali' v branilca. Še posebej dobro se spominjam tekem proti Braniku, bile so praznik nogometa v Mariboru, ozračje med gledalci pred tekmo, med njo in po njej je bilo odlično. Takega danes ni več, saj so z razpadom klubov tudi mestni derbiji usahnili. Škoda," je povedal Kopše.
Igralci so bili poparjeni, ko je Branik razpadel
Marino Zbisa iz Nove Gorice rad prihaja na srečanja v Maribor. Nogomet je začel igrati v rojstnem mestu, pozneje je igral za Rovinj v drugi zvezni ligi, ko pa je prišel v Maribor na študij, je zaigral za Branik. "Za črno-bele sem kot levi vezni igralec igral od leta 1971 do 1978. Bil sem član ekipe tudi v letu, ko je Branik razpadel. Tega žalostnega trenutka nikoli ne bom pozabil," pove. "Ko so nam odborniki sporočili, da je klub razpadel, smo bili igralci poparjeni. Črno-bela barva mi je globoko ostala v srcu. Srečanj nekdanjih soigralcev se vselej veselim, so priložnost za obujanje spominov."
Maribor bi moral imeti dva nogometna kluba
Bogomir Kamenski je bil edini udeleženec srečanja, ki je bil v igralskem kadru Branika ob aferi Karlovac leta 1960. "Spomnim se, da smo igralci pred povratno tekmo v Mariboru iznenada izvedeli, da je ne bo, doživeli smo stres, saj smo bili prepričani, da se lahko uvrstimo v drugo ligo. Maribor je živel za to tekmo, po aferi je svoje naredila tudi politika, ki je razpustila klub. To je bil pogrom nad mariborskim nogometom. Sledila je ustanovitev NK Maribor, česar še zdaj ne odobravam, kajti v Mariboru bi po zgledu drugih večjih mest v nekdanji Jugoslaviji, Beogradu, Zagrebu, Sarajevu ... še naprej morali imeti dva kluba, torej Branik in Železničar, kar bi prispevalo k razvoju tega športa v štajerski prestolnici. Sicer pa na tokratnem srečanju uživam med mlajšimi nogometaši Branika, sproščeno klepetamo in obujamo anekdote z nogometnih igrišč."
Zmago Gomzi








