Denis Živčec
V dneh okoli pusta jih je vse polno. Ni je pekarne in slaščičarne, ki da kaj nase, kjer ne bi te dni dišalo po svežih krofih. Nič drugače ni v središču Maribora, kjer je ponudba pustnih pa tudi drugih krofov izjemno velika. Da je lepota v očeh opazovalca, pravijo, in da se o okusih ne razpravlja. Res pa je tudi, da se tega nihče ne drži. Pa smo naredili krog po starem mestnem jedru in nabrali dvanajst krofov enajstih proizvajalcev, dotični novinar - neprikrit sladkosned, čokoholik, v predpostnem času tudi krofoholik - pa jih je po službeni dolžnosti moral pokusiti, preučiti in oceniti z ocenami od ena do pet, pri čemer je ena najslabša, pet pa najboljša.
Sočni krof z veliko marmelade za 27 centov
Kje začeti? Na koncu. V povprečju so bili vsi krofi solidni, a najmanj je pokuševalca navdušil krof iz pekarne Mlinar, v katerem je skrita nenavadna rdeča, najbrž jagodna marmelada, ki nima zelo izrazitega okusa, le hudo sladka je. Nasploh je bil splošen vtis o krofu, da je močno presladek. In kaj ima v pustnem krofu iskati rdeča marmelada? Nehvaležno predzadnje mesto je pripadlo krofom Don Don iz Petrolovega marketa HopIN. Medel prvi vtis, premalo aromatična marmelada, nasploh je imel krof premalo bogat okus, ki ga je obdajala industrijska avra. Krof pekarne Center je zaradi vsestranskega pomanjkanja okusa pristal na desetem mestu. Ocvrto oživetje, ki res ni nič posebnega. Deveto mesto je pripadlo krofu iz Hlebčkove male pekarne zaradi skopuške mere marmelade, saj jo je bilo treba po krofu iskati, hkrati so pretiravali s sladkorno sipo.
Pri testu ni šlo za znanstveno raziskavo, ampak za povsem običajno in subjektivno potrošniško izkušnjo
Šok dneva na drugem mestu
Tretje mesto je osvojil okusni krof Pekarne Kavčič, v katerem niso skoparili z marmelado, lahko bi bil le nekoliko bolj puhast. Drugo mesto je pripadlo šoku dneva. Za marsikoga blasfemičen veganski krof iz Hiše kruha, ki smo ga v pokušanje vključili bolj za eksperiment. O tem, ali je to pustni krof, se da razpravljati, je pa, četudi je precej bolj čvrst in temnejši, izjemno okusen. V njem začutimo rum in cimet. Bolj kot po krofu ima sicer okus po kakšnem finem ocvrtem pecivu, a je slasten. In potem ... veliki zmagovalec. Krof iz slaščičarne Ilich, ki najbolj spominja na dober, svež, domači krof. Krasno puhast, rahel je, ravno prav posladkan in te v želodcu ne zabije. Marmelada v njem je sveža, ekstremnemu sladkosnedu morda že kar preveč kiselkasta, a prispeva pomembno svežino. Krof je večji od drugih, tako kot je višja tudi njegova cena, a zadovolji zahtevnega krofojedca. Če bi v njem morda bila kapljica olja manj, bi bilo že kičasto.
