Vrste zelene bratovščine je v 89. letu starosti zapustil dolgoletni lovec, lovski fotograf, raziskovalec, iskren lovski tovariš in predavatelj Vojko Podgornik iz Maribora. Pripadal je tisti povojni generaciji mariborskih in štajerskih lovcev, ki je vtisnila trajen pečat mariborskemu, štajerskemu, slovenskemu in tudi evropskemu lovstvu. Veljal je za izjemno razgledanega, načitanega in srčnega lovca, ki se je z vsem srcem predajal naravi in divjadi, na katero je gledal z najširšega ekološkega, biološkega in naravovarstvenega aspekta. Bil je vrhunski poznavalec srnjadi in se je veliko ukvarjal tudi z malo, poljsko divjadjo. Desetletja se je razdajal kot član LD Duplek in je za vsestransko lovsko udejstvovanje prejel visoka odlikovanja Lovske zveze Slovenije, številna družinska priznanja, zahvale in pohvale.
Vojko Podgornik je bil mariborska in štajerska lovska legenda. Desetletja je aktivno sodeloval v različnih organih območne lovske zveze, še zlasti se je uveljavil v komisiji za varstvo in gojitev divjadi. Kot velikega strokovnjaka so ga vključevali tudi v organe Lovske zveze Slovenije. Ko je sredi osemdesetih let minulega stoletja Lovska zveza Maribor ustanovila strokovno službo, je postal prvi strokovni tajnik zveze in zakoličil njeno strokovno delovanje. Sodeloval je v številnih projektih, ko so se snovale hidro- in agromelioracije, ter vedno zagovarjal interese lovstva in potrebe divjadi. Veliko se je ukvarjal s proučevanjem ukrepov za preprečevanje in omilitev škode po divjadi v pohorskih gozdovih in sodeloval tudi v pomembnih mednarodnih projektih. Pomagal je utrjevati pristne stike med Lovsko zvezo Maribor in slovenskim Klubom prijateljev lova iz Celovca ter med Štajersko lovsko zvezo iz Gradca in mariborsko lovsko zvezo. Povsod je bil cenjen in spoštovan, saj je nastopal umirjeno, tehtno in vedno strokovno premišljeno.
Vojko Podgornik je bil dolga leta član predavateljskega aktiva in izpitne komisije Lovske zveze Maribor. Veljal je za odličnega predavatelja in skozi njegova predavanja o srnjadi so šle generacije in generacije mladih lovcev. Bil je strog, a pošten izpraševalec, ki ni iskal neznanja, pač pa znanje. Zato so ga mladi lovci izredno cenili in spoštovali. Bil je nesporna in velika lovska avtoriteta in takšen je ostal do konca življenja. Navzven je običajno deloval zelo resno, včasih celo strogo, v resnici pa je bil nežna in odprta duša, in ko se je v dobri lovski družbi razgovoril, ga je bilo prijetno poslušati. Njegovih lovskih zgodb, dogodivščin in pripetljajev je toliko, da jih ne bi spravili v dve knjigi spominov. Lovske družine so ga rade vabile na predavanja o mali divjadi, tudi na skupnih jesenskih lovih je bil vedno dobrodošel, in to kljub temu da je na divjad zelo redko dvignil puško. Ostal nam je zgled iskrenega varuha divjadi in poštenega lovca, ki je visoko cenil lovsko etiko, tradicijo in kulturo. In je po teh načelih tudi lovsko živel.
