Oni dan dobim esemes osebe, ki ima mnenje o vsem. Da je shod proti rušenju dreves v Mestnem parku kar nekaj in podobno. Nisem odgovoril, vajen sem že vsega, s časom sem tudi razvil dovolj odporno dozo ignorance oziroma bolikurcizma, kot poje Dubioza Kolektiv. Ni se me dotaknilo.
Tudi sam sem po službi odšel do parka. Ker me je zanimalo, kaj se dogaja in da sploh vidim, kaj se je zgodilo. V času sečnje sem bil na dopustu. Ni me zanimalo, kdo so organizatorji, tudi govorov, če sem iskren, nisem poslušal. Sečnja dreves me je, recimo, vznejevoljila. Poslušal sem razlago, bolje rečeno poskus razlage, pa ... Ah. Ampak brez skrbi, to ni še en tekst o podrtih drevesih, v katerem bi moraliziral in delil mnenja dežurnih aktivistov.
Ne, je moj samogovor. Če ste že kakšnega prebrali, veste, da je to moj ventil za sproščanje slabe volje. Po domače tečnobe. Sem človek, ki hitro pade vanjo. Če nisem razpoložen in mi v tistem trenutku nekaj ne ustreza ali me kdo razjezi, je konec. Fertik. Takrat se umaknem kam na samo, poskušam predelati in sem ponavadi čez par minut boljše. Slabe volje sem recimo zdaj, ko pišem te vrstice, okoli desnega ušesa pa mi preletava nadležen komar. Dva focna sem si že dal, pa je še kar živ. Kaj mi še preostane? Drugam zaradi kabla polnilca ne morem. Glasno sopihanje in zavijanje z očmi najbrž ne bo pomagalo.
Lokalni šerifi spadajo h kavbojcem
Včasih tečnoba traja dlje. Skušam se kontrolirati, da je ne bi prenašal na druge. Pred nekaj meseci se mi je to zgodilo. Sploh ne vem, zakaj. Šel sem domov in se naslednji dan opravičil vsem, da sem jih bediral. Tega se res ne počne. Če si tečen, se umakni.
Najhujša stvar, ki me vznejevolji, je nivo politične kulture pri nas. Zares se trudim ne brati komentarjev na družbenih omrežjih. Sploh pod svojimi teksti. Včasih pač kakšnega vidiš, naivno, firbčno klikneš, in se vsipa. Vem, da je pri kakšni naši sosedi in še južneje hudo, ampak mislim, da smo v Evropi gladko pri vrhu. Koliko nestrpnosti, primitivizma, prepotentnosti, nenazadnje še človeške neumnosti je na omrežjih. Dolgo se že sprašujem in ne morem razumeti, kaj ti mora biti v glavi, da greš na osebni ravni javno žalit človeka, ker se z njim ne strinjaš. Da pod naključnimi članki pišeš najbolj nagnusne, vulgarne besede?! Seveda se pri tem ne ustavi. Neredko se pojavijo tudi grožnje.
Ko naletim na sovražni komentar, si vzamem čas, ga prijavim in blokiram. Še prej si ogledam profilno fotografijo in pri sebi rečem kaj sočnega. Svoja omrežja sem že dodobra očistil primitivizma, a ta vedno nekje spet vznikne. Dobro je Einstein rekel tisto o neskončnosti.
Nazaj k drevesom. Zgodbo doživljam čustveno, malo osebno. V prav tem delu parka, vem, drevesa so nižje v Trubarjevi, sem odraščal. Tu smo s sošolci preživljali OPB. Se še reče tako? Tam, pri tabli, so stale tršice, mi pa divjali po potkah, plezali, nabijali žogo. Jeseni smo nabirali kostanje. Divje. Za okras. Frajer je bil, kdor jih je imel največ. V enem drevesu, tistem, malo naprej, ki združuje dve debli, je bila – morda je še, moram pogledati – luknja. Tam smo jih hranili in jih kao pekli v peči.
Ta del parka mi je še zmeraj najljubši, čeprav zdaleč ni najlepši. Ko se tam sprehajam, vedno podoživljam otroštvo in sem srečen. Do zdaj se razen ograje na igrišču Partizan ni spremenilo nič. No, zdaj so pač mariborski lumberjacki opravili nalogo. Kot laik, ki ima rad drevesa, mi ob tej zgodbi ni vseeno. Žal mi je dreves. Za bolna je, jasno, treba poskrbeti. A ne po kavbojsko kar vsekati cele ulice. Saj lokalni šerifi spadajo h kavbojcem, mar ne? In seveda, padli so divji kostanji. Tisti moji. Iz otroštva.
Pred kratkim sem bil v Münchnu. Sprehajal sem se po Angleškem vrtu, njihovem ogromnem parku. Dolg je več kot pet kilometrov. Prekrasen je, poln kostanjev, ampak veste kaj? Naš je lepši. Dragan Bjelogrlić v filmu Južni veter kot odpisani mafijec mlajšemu, močnejšemu nasprotniku, ko mu ta reče, da je to njegovo mesto, ležerno, gosposko odvrne: "Malo je tudi moje." Zaljubljen sem v Maribor. Tega mesta ne bi zamenjal za nič. Po vsakem potovanju se najraje vrnem domov. Na svoj levi breg, na beton. Ampak tak beton, da je park nekaj deset, sto metrov stran. Zato si jemljem pravico biti slabe volje, ker mi je za to mesto mar. Dušo mu dajejo tudi drevesa.
Mestu želim najboljše. Ni vseeno, ko se sredi dneva streljajo, ko me zjutraj na poti v službo v Gosposki, ki velikokrat pred deveto izgleda kot dirkalna steza, skoraj zbije dostavni kombi, da mladina divja s skuterji. Zato, prosim, ob takih priložnostih hočem biti tečen.
P. S.: Tečnega komarja sem do konca zadnje vrstice, khm, uspel odstraniti.
