S Prešerca na Triglav, v enem zamahu

Vaša najnovejša knjiga o hoji, Triglavske poti - Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije, se mi zdi dobro napisana in iskrena knjiga. Potem ko ste Triglav osvojili v različnih zasedbah, s starši, s prijatelji, ko ste nanj popeljali prvič svoje otroke, ko ste prišli prvič peš iz Ljubljane do Aljaževega stolpa v šestih dneh, drugič pa v enem dnevu in pol (ta pot je osnovna zgodba knjige), ali vas sploh še mika?
"Seveda me še vedno mika. Triglav je zmeraj na programu. Nanj bi šel čim prej spet rad s svojimi, v katerikoli kombinaciji. V okviru svojega eksperimentiranja s hojo se tudi pripravljam na izziv, da nanj pridem v enem zamahu, izpred Prešernovega spomenika do vrha. Upam da mi to kmalu uspe. Intimno bi mi enkrat v prihodnosti pomenilo največ, če bi lahko gor spravil še na primer kakega od (morebitnih) vnukov. Rad hodim tudi po drugih gorah, vendar me Triglav vedno znova privlači."

Kaj je takega na njem? So se idealno skombinirali simbolni pomeni, težavnostna stopnja in lepote narave?
"Mislim, da je osnova njegov monumentalni masiv, ki se dobro vidi tako iz Ljubljanske kotline kot s slovenske obale. Vse drugo, torej izziv, kako se povzpeti nanj, kako nanj nalepiti nacionalno simboliko, je prišlo kasneje, ter ga spremenilo v eno ključnih točk slovenstva, s katero se poigravajo tako politiki kot športniki pa tudi običajni ljudje. Vsak Slovenec ima zgodbo s Triglavom. Ko so izšle moje Triglavske poti, mi je marsikdo izpovedal svoje spomine v zvezi z njim: tudi tisti, ki se še niso povzpeli nanj, so mi pripovedovali svoje razloge."

Sami imenujete svoje udejstvovanje rekreativno. Res ni tekmovalno, ker ste samo v bitki s samim sabo, ampak ljubiteljsko pa to premagovanje čim daljših tur v čim krajšem času tudi ni, ne? Ekstremni rekreativec, recimo?
"Hm, morda. Želim kar se da dobro (s)poznati svoje telo in njegovo naravno vzdržljivost. Mislim, da sem s temi dolgimi in hitrimi pohodi pokazal, kaj lahko mimogrede naredi nekdo, ki ima sicer sedeči, pisarniški poklic, se pa telesnih izzivov loti premišljeno in ob upoštevanju zakonitosti delovanja človekovega telesa. Vse, kar sem dobrega o hoji napisal v knjigi, se potrjuje v praksi."

Ko ste pregledovali slovenske viške na knjižnem trgu lani, ste med uspešnicami našteli dve pohodniški, vašo in Apalaško pot Jakoba Jaše Kende. Sta bili tudi prodajni uspešnici ali upoštevate le marketinško izpostavljenost?
"Upošteval sem oboje. Apalaška pot mi je blizu, sam sem malo pohajal po njej, zato sem podrobneje spremljal razvoj dogodkov po izidu. Kenda je veliko delal na promociji, o prodaji njegove knjige pa ne morem govoriti, saj jo je izdal v samozaložbi. Zanimiva je bila tudi časovna primerjava med mojimi Triglavskimi potmi, ki so izšle spomladi in njegovo knjigo, ki je izšla jeseni, ko je tradicionalno najmočnejša knjižna sezona. Po moji oceni sta obe dobro prišli skozi prodajne kanale, zasidrali sta se med ljudmi, ki jim je blizu pohajanje in potepanje, k čemur je seveda pripomogla tudi aktivna avtorska promocija obeh naslovov."

Pravite, da smo naravnani tako, da lahko naš knjižni trg sprocesira samo eno uspešnico na mesec. A je to tako malo?
"Govorim seveda o domačih knjigah. Lani je bilo tako, približno ena slovenska knjiga mesečno je dobila nadpovprečen odmev. Takšna je očitno kapaciteta slovenskega medijskega trga. Ja, to se mi zdi malo, še posebej, ker je bila večina teh knjig neleposlovnih. Pričakoval bi, da dodaten medijski pospešek dobi še vsaj ena slovenska leposlovna knjiga mesečno. Potem bi lahko rekli, da se Slovenci bolj zanimamo tudi za domačo leposlovno produkcijo. Sicer pa lansko leto ocenjujem kot zelo dobro za slovensko knjigo. Težko ga bo ponoviti.
V principu verjamem, da ima slovenski knjižni trg in slovensko založništvo največ potenciala ravno pri slovenskih avtorjih in njihovem plasmaju na našem trgu (in tudi drugod). To se je že nič kolikokrat pokazalo že pri filmu, ko je soliden in komunikativen slovenski film v domače kinodvorane pritegnil veliko več gledalcev kot ekvivalentni tuji (največkrat ameriški). Temu smo bili v zadnjem letu nekajkrat priča tudi na založniškem področju. Kriminalke Tadeja Goloba in Mojce Širok dosegajo prodane naklade najuspešnejših tujih žanrskih knjig v zadnjih letih pri nas, čustveni roman Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj se je v nekaj mesecih od izida prodal v nakladi, ki jo je v sedanjem času s prevodi tujega leposlovja le težko doseči. Vse to je logično: ljudje najraje posežemo po knjigi, ki je zrasla iz domačega okolja, seveda pa mora ta izpolnjevati primerljive mednarodne vsebinske standarde. Ob tem pa je seveda treba upoštevati omejitev našega trga: tudi najbolj prodajani avtorji ne morejo preprosto živeti od prodaje svojih knjig, večina mora za preživetje početi še marsikaj drugega."

Vaša založba spada med srednje velike. Začeli ste, če se prav spomnim, z dobro literaturo o filmu. Odlično, ampak koliko sicer enega svetovno najuspešnejših priročnikov za scenaristiko pa lahko prodate v Sloveniji? To sprašujem zato, ker dolgo niste bili subvencionirani, in sem se res čudila, kako vam uspeva ...
"Sam mislim, da smo majhna založba, v zadnjih letih izdamo dobrih 20 naslovov letno. S filmskimi knjigami smo začeli zato, ker smo izdajali brezplačnik o filmu Premiera, s čimer smo nadgrajevali revijalno vsebino. V prvih enajstih letih založbe smo dobili javno podporo za le nekaj knjig. Kako smo preživeli? Z vztrajnostjo in trmo, pogosto tudi z zajedanjem v lastno energetsko in finančno bilanco. Res je, izdali smo izjemne filmsko-knjižne projekte, od Knjige o filmu do Svetovne zgodovine filma. Ker je bilo pomanjkanje tovrstne literature, so se te knjige tudi solidno prodajale, zato smo vseeno nekako pokrili večino stroškov. Sem pa tja še kaj izdamo na to temo, a ključne teme so bolj ali manj pokrite, prodaja filmske literature pa je zelo padla. Tisti, ki se ukvarjajo s filmom, kot kaže, ne čutijo želje po knjižnem izobraževanju v zvezi s filmom."

Repertoar založbe ste hitro širili, precejšen del ponudbe je postala psihološka literatura. Najbrž zanima precej več bralcev?
"Vsebinsko širitev založbe smo zasnovali tako, da nismo zajedali v obstoječe programske vsebine drugih založb. Nismo želeli ustvarjati konkurence in slabe volje. Zato smo našli lastno pot, ki je izhajala tudi iz znanj, ki smo jih imeli kot osebe. Sam imam tri izobrazbe, farmacijo, ekonomijo in založništvo, poleg tega sem živel v družini psihiatra, tako da sem imel že od mladega dober pregled nad tovrstno strokovno literaturo. Oče je imel več kot sedem tisoč knjig, veliko tujih. Moja žena je biologinja in magistrica založništva. To je bila torej osnova, na kateri smo gradili programsko vsebino naše založbe, ki je na kratko naslednja: 'psihologija-psihoterapija-sociologija-ekonomija-zgodovina-narava-zdravo življenje-naravoslovje'. Zdaj že več kot pet let dopolnjujemo te smernice, tretjina našega programa je v zadnjih letih javno podprta, preostale knjige so odvisne od trga. Vsaka naša izdana knjiga se na neki način naslanja na svoje predhodnice. Tisti, ki nas spremljajo, so to opazili in nekateri od njih kupijo skoraj vse naše knjige."

Kaj pa esejistični žurnalizem a la Marcel Štefančič recimo? Ima to tudi v knjižni obliki zvesto publiko?
"Marcel je eden od stalnih avtorjev naše založbe. Izdajamo ga tudi iz sentimentalnih razlogov. Sem pa tja s kako knjigo preseneti tudi prodajno, recimo z najnovejšimi eseji o Cankarju ali pred tem s Črno knjigo kapitalizma. Če bi pisal v angleščini, bi bil gotovo zelo opazen mednarodni avtor. Ker piše v slovenščini, pa je prav, da njegove knjige izhajajo, četudi zanje ni vedno ekonomske upravičenosti. Ko daš na kup njegov knjižni opus, je med njimi kar nekaj izjemnih knjig."

Nasploh velja, da založbe prodajo največ knjižnicam, veliko manj pa v knjigarnah ali po spletni prodaji. Tudi vaša?
"Ta podatek ni povsem točen. Knjižnični trg je pomemben, vendar pa knjižnični odkup obsega približno 15 odstotkov celotnega slovenskega knjižnega trga. Za založbe so knjižnice različno pomembne. Pri enih prihodek, ki ga ustvarijo s prodajo po knjižnicah, predstavlja tudi več kot polovico vsega, kar ustvarijo s prodajo knjig, pri drugih zgolj desetino. Mi smo nekje na sredini: približno tretjino naših knjižnih prihodkov ustvarimo s prodajo v knjižnicah, preostalo preko knjigarn in drugod. Knjižnični odkupi so pomembni predvsem zato, ker predstavljajo zanesljiv prihodek, ki je pomemben kamenček v mozaiku pokrivanja stroškov posamezne knjige. Pri nekaterih knjižnih naslovih je ta odkup celo ključen. Nekateri pa to žal tudi zlorabljajo: knjigi nastavijo visoko ceno, da s prodajo fiksnega števila izvodov v knjižnice ustvarijo čim večji prihodek, prodaji v knjigarnah pa se ne posvečajo in tam ne ustvarijo skoraj nikakršnega prihodka. To si lahko privoščijo tudi zato, ker imajo še kako drugo (javno) podporo in jim seštevek subvencije in knjižničnega prihodka že pokrije celotne stroške izida knjige."

Vaša je seveda tudi Bukla. Ko preberem vaše tekste o knjigah (no, tudi zapise dobrih avtorjev), ne morem nikoli reči, da so samo skompilirani z zavihov oziroma drugih spremljajočih zapisov h knjigam. Ampak ne boste me prepričali, da ob vsem drugem popolnoma zares, od prve do zadnje strani, preberete vse te knjige. Ali pa me boste?
"Format revije Bukla so splošno-informativni zapisi o knjigah, namenjeni širokemu krogu ljudi. Sam poskušam prebrati čim več, imam ta privilegij, da si kot urednik lahko izberem, o katerih knjigah bom pisal. Običajno romane berem od začetka do konca, včasih pa to časovno ni mogoče. Do tega pride denimo ob zadnji Bukli v koledarskem letu, tej, ki izide za knjižni sejem, saj založniki takrat v dveh tednih izdajo na desetine dobrih knjig, pri tem pa želijo, da so predstavljene v tej številki. Takrat se je treba znajti tudi kako drugače. Je pa tudi res, da z večino urednikov in založnikov sodelujem vso leto, zato spremljam nastajanje njihovih knjig in o njih kar nekaj vem že lep čas pred uradnim izidom. Tudi 15 let kontinuiranega pisanja knjižnih recenzij ti da nekaj izkušenj."

Meni se zdi Bukla odličen usmerjevalec. Seveda pa najbrž pomaga samo tistim, ki že tako ali tako beremo?
"Po podatkih raziskave, pri kateri sem sodeloval pred štirimi leti, polovica Slovencev, starejših od 15 let, ne bere knjig, kar pomeni, da jih primarni (družina, šola) in sekundarni socialni krogi (poklic, znanci itn.) niso potegnili med knjige. Teh Bukla ne dosega niti ne zanima. Med temi, ki berejo in kupujejo knjige, je veliko tistih, ki si branje izbirajo impulzivno, tudi med nakupovanjem kakih drugih reči. Med tistimi, ki kupijo in preberejo približno eno knjigo mesečno, to je zelo pomemben segment ljubiteljev knjig, saj ti 'bralni virus' širijo tudi naprej, pa jih je - po rezultatih raziskave - več kot polovica v rednem stiku z Buklo. To je kar pomemben pokazatelj njenega vpliva in dosega."