Odzivam se na članek Barbare Bradač Globa zaradi igranja klavirja in se mi zdi prav, da je dobil vidno mesto v časopisu. Novinarka je še posebej odprla vprašanje javnega reda in miru, zato je izpostavila policijo in njeno utemeljitev strogega in urnega ukrepanja, ki bo gotovo sprožilo veliko komentarjev med ljudmi, saj običajno pri kršitvah miru ni tako odločna, kot je bila do 80-letne profesorice. Seveda pa se skozi cel članek (in dogodek) prepleta tudi vprašanje splošnega odnosa do kulture, ki delu ljudi "gre na živce", policija pa kar sprejme njihovo tolmačenje, da je npr. Beethovnova glasba navadno motenje javnega reda in miru.

Nekaterim so "šle na živce" javne skulpture in so jih pospravili in tudi za to je policija pokazala veliko razumevanja. Toda izrečena globa lahko postane vzorec za katastrofalno ravnanje: več tisoč ljudi obiskuje glasbene šole in s tem ter z glasbeno kulturo sploh se lahko naše mesto res pohvali, vsi pa morajo doma vaditi, kar večina sosedov jemlje blagohotno na znanje, ker vedo, da je to njihov dolg do kulture. Na srečo organi javnega reda in miru doslej niso preganjali učencev in profesorjev glasbenih šol, a morda bo septembra že drugače? Skratka, kar nam govori članek Barbare Bradač, se tiče Maribora kot kulturnega mesta, ki ga ne predstavljajo le institucije in umetniki, ampak mi vsi s svojim odnosom do lepega v glasbi, kiparstvu, literaturi, gledališču in v našem življenjskem okolju sploh. To mora razumeti tudi policija.

Franci Pivec, filozof, vsestranski kulturnik in prejemnik najvišjega priznanja Javnega sklada za kulturne dejavnosti​