Operacija meniskusa? "Ne odpeljimo vsakega takoj v operacijsko dvorano"

Artroskopija je pogost poseg pri težavah z meniskusom, vendar novi dolgoročni podatki postavljajo pod vprašaj njegovo korist pri degenerativnih poškodbah. Desetletni rezultati raziskave Fidelity, objavljeni v The New England Journal of Medicine, kažejo, da artroskopska delna odstranitev meniskusa pri degenerativni poškodbi v primerjavi z navidezno operacijo ni izboljšala dolgoročnih izidov bolnikov. Rezultati kažejo tudi na možnost škodljivih učinkov, med drugim večje napredovanje osteoartritisa.

Za specialista ortopedske kirurgije/ortopeda dr. Igorja Mijatovića iz UKC Maribor ugotovitve niso presenečenje: "To ni strašna novost, ki bi nas zelo presenetila. Študija je pokazala, kar smo v resnici domnevali že prej." Sam je to izkusil že kot najstnik, ko mu je kirurg po operaciji odstranitve meniskusa namignil, da bo zato najbrž prej prišlo do obrabe kolenskega sklepa.

"Pri degenerativnih težavah, če odstranimo večji del meniskusa, razgalimo spodaj ležeči hrustanec. Temu primerno lahko pričakujemo obrabo toliko prej, kot bi jo sicer," pojasnjuje Mijatović.

Magnetna resonanca še ne pove vsega

Če raziskava kaže, da operacija pri degenerativnih poškodbah meniskusa ne prinaša pričakovanih koristi, se postavlja vprašanje, kdaj je poseg sploh smiseln.

Odgovora po Mijatovićevih besedah ni mogoče iskati zgolj na posnetku magnetne resonance.

"Danes je diagnostika dokaj lahko dostopna. V veliko primerih pacienti pridejo k nam že z opravljeno magnetno resonanco. Na izvidu recimo piše ruptura meniskusa. Ampak najprej je treba ugotoviti, ali to človeku sploh povzroča težave. Sam radiološki izvid je namreč precej nepoveden. Bistveno je, če je ta ruptura simptomatska, če povzroča težave, kakšne, kako dolgo že ... Pogosto pacienti te težave opažajo že dolgo, ne spomnijo se neke poškodbe," pripoveduje.

Počen oziroma poškodovan meniskus torej sam po sebi še ni vstopnica v operacijsko dvorano. Pomembne so dejanske težave posameznika in njihovo trajanje.

Ne vprašam chata, ampak grem do mehanika

A pričakovanja pacientov so včasih drugačna. Mijatović v ambulanti opaža, da nekateri odgovornost za izboljšanje svojega stanja raje prepustijo zdravniku in operaciji, čeprav bi lahko veliko naredili tudi sami.

"Pridejo k nam recimo z raztrganim meniskusom in z nedvomno previsokim indeksom telesne teže. Napotiš ga v fizikalno terapijo in se dogovoriš za redukcijo telesne teže za deset kilogramov. Pa pride na kontrolo čez pol leta pet kilogramov težji. To je pokazatelj, da pacient nima dovolj velike želje pomagati sebi, pričakuje pa, da bomo mi vse rešili z operacijo. Potrebujemo več zavedanja, da si vsak človek lahko najprej pomaga sam."

Tudi umetna inteligenca je medtem vstopila v ortopedske ambulante – vsaj posredno. Pacienti prihajajo s seznami vprašanj in želja, ki so jih pripravili pred pregledom. Mijatovića to ne moti.

"Vprašanja so vedno dobrodošla. Žalostno bi bilo, če pacienta ne bi zanimalo njegovo zdravstveno stanje. Zato smo tu. Saj tudi če mi avto ne dela, ne vprašam chata ampak grem do avtomehanika. In ker je naše zdravje neprimerljivo pomembnejše od avtomobila, moramo seveda mi znati te stvari razložiti. Naziva bog v belem si ne želim."

Najprej zdravljenje brez operacije

Prav pogovor med pacientom in kirurgom je zato pomemben pri odločanju o nadaljnjem zdravljenju. Pacientu je treba predstaviti možnosti, še posebej kadar so že prisotni znaki artroze.

"Kratkoročni užitek, ki ima dolgoročno negativne posledice, na koncu ne prinaša prave koristi," poudari Mijatović. Ali je artroskopska operacija meniskusa potem sploh še smiselna? "Smiselno je, kadar poskusimo pred tem z vsemi ostalimi metodami, pa niso dovolj uspešne. Torej s konzervativnim zdravljenjem. Pri prvem stiku s takim pacientom ne gremo na prvo žogo. Najprej dobi recimo fizikalno terapijo, kjer ga naučijo delati vaje in mu razložijo, čemu se je dobro izogibati," pojasnjuje.

Veliko lahko pri tovrstnih težavah naredijo pacienti sami. Če se je medicina nekoč hitreje odločala za operacijo, je sodobna ortopedija bolj usmerjena v sodelovanje z drugimi strokami, predvsem s fizioterapevti. Mijatović je jasen: "Ni vsak meniskus za operirat. Vsakega pacienta se torej ne napade z idejo o operaciji. Imaš pa paciente, ki sami k nam pridejo z idejo o operaciji."

Kdaj je vendarle čas za operacijo?

To seveda ne pomeni, da artroskopija meniskusa nima več svojega mesta. Prav tako ljudem, ki so takšno operacijo že prestali, ni treba skrbeti, da je bila opravljena zaman, poudarja Mijatović.

Sam opravlja tako artroskopske kot protetične operacije, vendar je pri prvih previdnejši.

"Operiram oboje - artroskopsko in protetično. Sem morda nekoliko bolj konzervativno usmerjen in zadržan pri artroskopskih posegih, sploh pri pacientih, kjer je znana degenerativna sprememba oziroma artroza. Takim zato tega posega ne svetujem."

Kaj naj torej naredi človek, ko se pojavijo težave z meniskusom?

"V akutni fazi je jasno, smernice so takšne: počitek, obkladki, obveza, pregled (uveljavljena je angleška kratica RICE - rest, ice, compression, elevation). Ko je prisotna večja bolečina ali 'zaklenjeno koleno' torej, je treba obiskati zdravnika. Že družinski zdravniki imajo veliko znanja o tem, ali je poškodba že za ortopeda ali pa napotijo na konzervativno zdravljenje k fiziatru oziroma na fizioterapijo. Imamo pa torej degenerativne poškodbe meniskusa, ki jih je najbolje zdraviti z operacijo - zaklenjeno koleno, ko pride do takšne poškodbe, da so pacienti precej nefunkcionalni. Pri vsaki stvari pa je treba pacienta obravnavati individualno."

Tudi počen meniskus z manjšo bolečino torej še ni nujno razlog za preplah. Pomagajo lahko ustrezne vaje in konzervativno zdravljenje, odločitev pa je odvisna od težav posameznega pacienta.

Ali bodo zato operacije meniskusa v prihodnje vse redkejše? Mijatović ostaja previden.

"Bomo videli," pravi. "Morda je treba tukaj najprej malo stopiti na žogo in ne odpeljati vsakega takoj v operacijsko dvorano."