Vrata v raj so se odpirala. Slovenski prvaki niso le trkali po njih, kar pošteno so tolkli in že molili nogo čez prag. Od nasprotnika na zadnji postaji pred evropskim paradižem, ligo prvakov, so bili boljši v praktično vseh prvinah igre, imeli so boljšo posest, več so pretekli, več njihovih podaj je bilo natančnih, večkrat so poskusili s streli, ob zadetku še dvakrat stresli vratnico … Pa se je Celju zgodil … nogomet!
Trenutka genialnosti Andraža Šporarja, ki je vrhunsko izkoristil dolgo podajo rojaka Kenana Bajrića, in Cristiana Martineza, ki je pičil v podaljšku, sta bila dovolj, da je Slovan ligo prvakov in 20 milijonov evrov iz Uefinega nagradnega sklada iz Celja odpeljal v Bratislavo. Slovaki (z močno slovensko kolonijo) so zagrabili glavno nagrado, grofom pa je na šele drugi razprodani tekmi na stadionu Z'dežele v klubski zgodovini ostala tolažilna nagrada.
Razočaranje v celjskem taboru je razumljivo, poskusa Armandasa Kučysa, ki je imel kar dvakrat na nogi vsaj podaljšanje povratne tekme v streljanje enajstmetrovk, bosta še dolgo ostala v njegovem nogometnem življenjepisu. Priložnost za preboj med najboljše v Evropi je bila izjemna. Ne le zaradi tega, ker žreb Celjanov v kvalifikacijah ni postavil v družbo velikanov, proti katerim bi morali že vnaprej podpisati predajo, ampak predvsem zaradi tega, kar so pokazali na igrišču. Ekipa, ki je po minuli, v slovenski ligi šampionski sezoni ostala brez pomembnih nosilcev igre, se je šele uigravala z novinci, pa je na največji tekmi v klubski zgodovini odločno zagrabila niti igre.
Priložnost sicer ni bila neponovljiva, a v naše konce možnost za druženje z mednarodno elito vseeno ne zaide prav pogosto. Skoraj celo desetletje je že minilo, odkar je Maribor leta 2017 kot zadnji in še vedno edini slovenski klub igral v ligi prvakov, vsaj še leto dni pa bodo morali na novo priložnost čakati ambiciozni nogometaši iz mesta, kjer je bilo serijsko osvajanje lovorik doslej povezano predvsem z rokometnim in košarkarskim klubom. Športna jesen ob Savinji bo kljub temu izjemna. V dvorano Zlatorog se vrača rokometna liga prvakov, na stadionu Z'dežele pa se bo prvič igrala nogometna evropska liga. Na to tekmovanje je Slovenija čakala še dlje, vse od leta 2014, ko je Maribor prilezel kar do izločilnih bojev in tesno padel pred takrat serijsko prvakinjo tega tekmovanja Sevillo.
Milijonov za klubsko blagajno bo sicer nekoliko manj, bo pa Celje tudi v drugem najmočnejšem Uefinem tekmovanju v dobri družbi. Če je evropska liga dovolj dobra za italijanska velikana, nekdanja evropska prvaka Milan in Juventus, ter za zagrebški Dinamo, ki v zadnjem desetletju potrjuje primat najboljšega kluba z območja nekdanje skupne države, ni vrag, da ne bi bila tudi za Celje. Pa še ena dobra novica za z rusko-ukrajinskim kapitalom poganjani klub, ki se je v zadnjih treh letih uveljavil kot prvi zastavonoša slovenskega nogometa, se skriva v dejstvu, da se mu je elitno tekmovanje za las izmuznilo. Ko je slovenski klub nazadnje igral v ligi prvakov, ni ubranil krone na domačem igrišču. V vseh treh (mariborskih) primerih, ko je okusil evropsko ligo, pa je obdržal primat tudi v državnem prvenstvu.
Ob vseh zasluženih čestitkah rumeno-modrim naši skrbniki najbolj priljubljene igre na svetu ne smejo pomesti pod preprogo vseh tegob in težav
Letošnje celjsko poletje in jesen, nadgradnja zadnjih dveh pomladi v tretjerazredni konferenčni ligi, sta (vsaj) letošnji vrhunec za slovenski klubski nogomet. A ob vseh zasluženih čestitkah rumeno-modrim naši skrbniki najbolj priljubljene igre na svetu ne smejo pomesti pod preprogo vseh tegob in težav, ki praktično vsakodnevno priplavajo na površje. Brez Celja bi bili slovenski klubi letos zgolj družba eksotom, nogometno najskromnejšim nacijam na celini. Koper, Bravo in Aluminij v kvalifikacijah za evropske pokale niso uspeli preskočiti nikogar. Če Kidričani in Ljubljančani še lahko iščejo opravičilo v pomanjkanju izkušenj z mednarodnih prizorišč, pa je bil za Primorce usoden (pol)amaterski klub s Ferskih otokov. Maribor in Olimpija, ki se še vedno postavljata v vlogo velikanov našega nogometa, zaradi porazne minule sezone poletja v Evropi sploh nista doživela.
Kar dva nekdanja prvaka sta ugasnila. Domžale so razglasile bankrot, Gorica, štirikratna prvakinja in do Celja ob Mariboru edina slovenska ekipa, ki je okusila zadnji krog kvalifikacij za ligo prvakov, je s člansko ekipo strmoglavila v zadnjo ligo, mladinske selekcije pa razpustila. Mura se je bolj kot z igriščem ukvarjala z iskanjem investitorja, ki bi ji zagotovil preživetje, lendavska Nafta se je znašla na prepihu po političnih spremembah na sosednjem Madžarskem, nižje po ligaški piramidi so se vrstili izstopi, primeri klubov, ki so tarnali nad denarnimi težavami. Že konkurenčnost v nogometu ni poceni, kaj šele uspeh. Če kdo, se tega dobro zavedajo upravljavci Celja s predsednikom Valerijem Kolotilom na čelu. Kar nekaj donosnih pogodb so morali skleniti in prestopnih rekordov podreti, da so danes vsaj blizu evropski rojaliteti. Ne le z denarjem, tudi z vizijo so jo ujeli. Vsaj malo pa je ne bi manjkalo tudi v drugih slovenskih nogometnih okoljih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
