Denacionalizacijskih postopkov organi Ribiškega društva Radvanje ne mislimo in ne moremo komentirati, prav tako ne ukrepov Gradbene inšpekcije Maribor, ker nismo bili stranka v postopkih.
Nadalje zavračamo trditve g. Grmovška, da se je tako imenovana "hišica za shranjevanje orodja in hrane" spremenila v dva sorazmerno velika objekta. Očitana trditev, da smo stavbo po letu 1991 dograjevali, ni resnična. Takšne zlonamerne populistične trditve nimajo nikakršne zveze z realnostjo, to ni nič drugega kot zavajanje širše javnosti. Ta porušena "hiška", kot jo ljubkovalno imenuje g. Grmovšek, je bila v enakih merah, in sicer po dolžini, širini in višini. Zgrajena je bila po obstoječih gradbenih načrtih v letih 1988 in 1989 na takratnem vojaškem ozemlju, torej ni bila črna gradnja!
Ribiško društvo Radvanje ne oporeka solastništva parcel g. Grmovšku, vendar odgovorno trdi, da je Ribnik Radvanje SV javno dobro RS. 15. člen Zakona o vodah ZV-1-NPB7 jasno navaja: "Celinske vode in vodna zemljišča so naravno javno dobro." Smatramo, da komentar ni potreben!
Ribiško društvo Radvanje je pravni naslednik RD Radvanje SV in RD Aligator in ne poseduje nobene dokumentacije iz obdobja 2009, da bi lahko potrdilo trditve g. Grmovška, da je bilo tedanje društvo najemodajalec! Nedvomno pa obstaja dokumentacija, iz katere je razvidno, da je g. Grmovšek podal v zakup – najem parceli št.1205/30 in 1205/38 osebi, katero navaja. Torej z zakupi ali najemi druge pravne osebe, katero navaja, Ribiško društvo Radvanje nima popolnoma nič.
Člani Ribiškega društva Radvanje in drugi obiskovalci tega vodnega in ekološko pomembnega območja smo nedvomno svoja kolesa, motorje in avtomobile parkirali na parkirnem prostoru ob hišici, kateri se je uporabljal od leta 1988 pa do današnjih dni. Seveda nismo uničevali preostalih njihovih parcel (vse to je vendarle vidno in preverljivo). Zato nas preseneča takšna nenačelna trditev g. Grmovška. Pri tem pozablja, v kakšnem stanju so bile te parcele leta 1988, ko so bile zasute z odpadki bivše opekarne Radvanje, in kašne so danes, leta 2025. Zakon o sladkovodnem ribištvu (ZSRIB) v 23. členu jasno predvideva, da mora lastnik ali drug posestnik vodnega ali priobalnega zemljišča izvajalcu ribiškega upravljanja in ribiču dopustiti neškodljiv prehod čez svoje zemljišče ter zadrževanje na njem zaradi izvajanja ribiškega upravljanja.
Ribiško društvo Radvanje bi pozdravilo to pobudo g. Grmovška in RD Maribor, če bi bila resnična in izvedljiva. A ni predvsem zato, ker sta brata Grmovšek kot solastnika parcel kategorično zavračala legalizacijo tega objekta, ko je Ministrstvo za obrambo RS to večkrat poskušalo izvesti, vendar ni bilo uspešno!
Ribiško društvo se ne more strinjati z neprimerno izjavo g. Grmovška, da sta Ribiško društvo Radvanje in Ministrstvo za obrambo RS neuspešno poskušala dokazovati, da je v obdobju 1988 in po 1991 šlo med drugim tudi za objekt posebnega pomena za obrambo. Nedvomno je ta naša trditev, predvsem pa načelna trditev Ministrstva za obrambo RS, resničen podatek, saj zagotovo odgovorno trdimo in vemo, kaj se je v teh letih dogajalo na tem vojaškem območju oziroma poligonu.
Ribiška družina Maribor je nesporen koncesionar tega ribiškega okoliša in ribnika Radvanje SV. Komentar g. Grmovška o sporu med družino in društvom (ki jo je mimogrede z nedopustnim delovanjem povzročila RD Maribor) je skrajno neprimeren. Ne komentira pa svojih nedopustnih postopkov v letih od 2009 do 2012 v zvezi z najemom teh opevanih parcel!
Za IO Ribiškega društva Radvanje Rudi Klep
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
