Na korekten zapis Večerove novinarke Jane Juvan o odstranitvi nezakonitega objekta v Radvanju se je v pismih bralcev oglasil gospod Rudi Klep v imenu IO Ribiškega društva (RD) Radvanje. Njegov prispevek terja vsaj kratek odgovor.
Dne 12. 10. 1988 sta Tovarna umetnih brusov Swaty in Vojna pošta 8164 za potrebe svojih ribiških sekcij sklenili Sporazum, ki je v tretjem odstavku določil, da bo (na sedanji parceli št. 1205/30 k. o. Zgornje Radvanje v bližini ribnika, ki je na sedanji parceli 1205/5 iste k. o.) postavljena hišica z nadstreškom za shranjevanje orodja in hrane, v šestem odstavku pa je bilo določeno, da se sporazum sklepa za 15 do 20 let.
Dne 7. 12. 1991 je začel veljati Zakon o denacionalizaciji, ki je v 88. členu določil, "da z dnem uveljavitve zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja možnost vrnitve". To pomeni, da od takrat tudi ni bilo dopustno kakorkoli spreminjati (večati) objekta.
Na podlagi pravnomočne odločbe gradbene inšpektorice je bil odstranjen "zidan objekt, razdeljen na dva povezana dela, bruto skupne površine 112,60 m2". Jasno je, da se je v času po denacionalizaciji "hišica za shranjevanje orodja in hrane" spremenila v dva sorazmerno velika objekta. Da za ta objekt ni bilo gradbenega in uporabnega dovoljenja, je inšpektorica pravnomočno ugotovila.
Povsem zmotno je stališče gospoda Klepa, da je ribnik v Radvanju javno dobro RS (in ne pretežno najin). Prav nasprotno izhaja iz Sklepa Višjega sodišča v Celju in Vrhovnega sodišča RS.
RD Radvanje SV je že v letu 2008 sklenilo z gospo Majdo Bigec najemno pogodbo, s katero ji je za plačilo omogočilo opravljanje gostinske dejavnosti, kar negira trditev gospoda Klepa.
Točno je, da je RD Radvanje od leta 2014 brezplačno uporabljalo tudi najino zemljišče za parkiranje vozil in drugo. Razlog je bil ta, da nama je bilo več do ljubega miru kot do materialnih koristi.
Točno je, da sva se z Ribiško družino (RD) Maribor (preko njenega pooblaščenca – odvetnika) dogovarjala o možnosti legalizacije objekta, a je izvršba prehitela njen poskus.
Ker se niti RD Radvanje niti Ministrstvo za obrambo RS, ki je neuspešno poskušalo dokazati, da gre za "objekt posebnega pomena za obrambo", ob koncu inšpekcijskega postopka nista opredelila kot graditelja (nezakonitega) objekta in nista želela sama odstraniti objekta, bova kot solastnika do 92 odstotkov parcele, na kateri je objekt stal, morala plačati 92 odstotkov stroškov prisilne rušitve, čeprav niti z njegovo postavitvijo niti z uporabo nisva imela nikakršnega opravka.
V spore, ki jih imata RD Maribor in RD Radvanje, se ne spuščava, zanimivo pa je, da je RD Maribor, ki ima (edina) koncesijo za ribolov v pretežno najinem ribniku, izključila predsednika RD Radvanje.
Prepričana sva, da bova z RD Maribor sklenila ustrezno najemno pogodbo, ki bo ribičem omogočala nemoten ribolov.
Peter Grmovšek, Leo Grmovšek, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
