Barbara Bradač
Koruzni labirint je že deveto poletje ena najbolj priljubljenih poletnih družinskih dogodivščin v Mariboru. Letos se razprostira na treh hektarjih koruznega polja v Razvanju, kjer obiskovalce med več kot dva metra visokimi stebli čakajo uganke, spretnostni izzivi in – kot se pokaže – precej več tavanja, kot bi si želeli priznati. Na preizkus smo se podali skupaj z dvema najstnicama, petnajstletno Julijo in trinajstletno Nino.
Julija stoji pred več kot dvometrsko steno koruze in z izrazom človeka, ki mu je pravkar nekdo odvzel signal GPS, ocenjuje položaj. Ob njej trinajstletna Nina samozavestno vzame v roke zemljevid. "Ne skrbi. Jaz vem." To je stavek, ki ga bom v naslednjih dveh urah slišala še velikokrat. Njegova uspešnost pa bo... recimo... spremenljiva.
Med stezami po koruznem labirintu obiskovalce čakajo uganke, spretnostni izzivi in postaje z nalogami. Toda hitro postane jasno, da največja pustolovščina niso naloge. Temveč pot do njih.
V rokah držimo zemljevid, na katerem je označenih deset postaj. Več jih je, nekatere so skrite. Na videz preprosta naloga. "Ne vem, kje smo. Moramo hoditi tako, da pridemo do vseh točk," pametno razmišlja Julija. Na prvem križišču se začne klasična razprava. "Gor, potem pa sem." "Kje je to gor?" "Gor moraš, ne dol."
Če bi kdo poslušal naš pogovor brez slike, bi težko uganil, da se pogovarjamo o orientaciji. Po nekaj minutah že stojimo pred prvo nalogo. "Je trojka, ne petka." Okej, vsaj eno postajo smo našli.
Zemljevid pomaga. Približno.
Koruzni labirint ni zasnovan tako, da bi postaje sledile ena drugi. "Kako smo z deset prišli na štiri?" "Ker ne gredo po vrsti." Logično. A nič manj zmedeno. Največ časa ne porabimo za reševanje ugank, ampak za iskanje naslednje postaje. "Tu gremo." Minuto pozneje. "Pa nismo bili pravkar tu? Julija???!!!!!" Obe se ustavita in gledata zemljevid. Nobena ni povsem prepričana.
Na eni od postaj nas čaka otroška sestavljanka. "Ta je najtežja," prizna Julija. Po nekaj minutah neuspešnega obračanja kosov sledi predlog: "Lahko samo rečemo, da smo naredili?" "Eee ... ne," pametuje mama.
Na srečo naslednja postaja zahteva metanje. "Vsaj ena naj zadene." Nina vrže. Zadetek. "Petdeset točk!"
"Počakaj, ker te ne vidim več"
V več kot dva metra visoki koruzi človek hitro izgine izpred oči. "Nina, počakaj malo, ker te ne vidim več." Še preden jo dohitiš, že zavije za naslednji ovinek. Potem nepričakovan zaplet. "Au! Čebela me je pičila!" Po nekaj sekundah že nadaljujemo. "Gremo dalje. Ne morem biti cry baby."
Na neki točki razprava. "Gremo nazaj do križišča." "Gremo tu?" "Kje je to tu?" "Tu, kjer jaz hodim." Zveni popolnoma nelogično. V tistem trenutku pa povsem razumljivo.
Med koruzo srečujemo dobrovoljne, nasmejane in sproščene obiskovalce. Po kar neka časa tavanja med koruzo se razvije tudi skupnostno švinglanje. "Vi imate štirico?" "Ja." "Imate vi petko?" "Ja." Skupaj primerjamo, kaj smo že našli in česa še ne. Vsak nasvet pride prav.
Že pred odprtjem: Polomljena koruza in uničene postaje
Še preden je letošnji koruzni labirint v Razvanju sprejel prve obiskovalce, so organizatorji naleteli na neprijetno presenečenje. V nočina petek je nekdo vstopil na območje labirinta, polomil del koruze in poškodoval več orientacijskih postaj, ki so jih pripravljali več tednov. "Koruzni labirint nastaja več mesecev. Za njim stoji ogromno prostovoljnega dela, načrtovanja in predanosti številnih ljudi, ki želijo družinam ponuditi kakovostno doživetje v naravi. Zato je še toliko bolj žalostno, da nekdo v nekaj minutah uniči tisto, kar drugi ustvarjajo več mesecev," je povedala Nataša Drozg.
Ob tem poudarja, da ne želijo iskati krivcev, temveč opozoriti, da takšno ravnanje nima mesta v skupnosti. Poškodbe so odpravili še pred odprtjem.
Družinski team building brez telefonov
Vodja projekta Nataša Drozg pravi, da namen labirinta ni tekmovanje, temveč skupno doživetje. Postaje niso povezane tako, da bi pravilen odgovor vodil do naslednje, ampak obiskovalci z zemljevidom raziskujejo celoten labirint v svojem ritmu. "Koruzni labirint je družinski team building. V času, ko nas telefoni vlečejo vsakega na svoj konec, je to priložnost, da družina uro ali dve preživi skupaj v naravi."
Ideja o koruznem labirintu je nastala prav zato, da bi otrokom ponudili "igrico v naravi". Projekt v Mariboru danes ostaja ena najbolj obiskanih poletnih družinskih atrakcij. Po besedah Drozgove želijo ustvariti prostor, kjer se zabavajo tako otroci kot odrasli in kjer družine skupaj kakovostno preživijo čas.
Ko po skoraj dveh urah končno pridemo do izhoda, ni občutka, da smo premagali labirint. Bolj občutek, da je labirint za nekaj časa premagal nas. "In prihodnjič?" vprašam. "Prihodnjič naj zemljevid nosi Nina," se zasmeje Julija. Nina pa samozavestno prikima.
Labirint se v Mariboru razprostira na tri hektarje velikem koruznem polju. Dolžina poti je približno 2,7 kilometra. Nastal je v sodelovanju s Fakulteto za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru. Študenti pripravijo načrt oziroma motiv labirinta. Letošnja tema je kmetija. Po celotnem polju najprej posejejo koruzo, nato geodet označi traso, po kateri organizatorji koruzo pokosijo. Tako nastanejo poti. V preteklosti je bil labirint velik tudi pet hektarjev, vendar so ugotovili, da je bil za družine prevelik in prezahteven. Zdaj imajo tudi še en manjši del za najmlajše obiskovalce.
