Senca, občasen piš, otroci, ki se igrajo v svojem svetu domišljije, ustvarjajo, se čudijo čudesom in svetu, sklepajo prijateljstva. Koncert, predstava, stari znanci, pivo, sok. Vse to je Art kamp. Je organski, naraven, s konceptom zero waste. Ni škodljivec, še zdaleč ne. Je pa breme, četudi se do obisti trudi ne biti - v Mestni park pritegne množice in te se obnašajo po svoje. In prav zato je bil že včeraj čas za izčrpen pogovor o parku. Ker ni samo naš, ampak tudi od tistih, ki danes plazijo po njem po vseh štirih in si smrkelj obrišejo še v rokav.
Veličastno zeleno dvorano so arhitekti zgradili v nekih drugih časih, tistih, ko je bila splošno sprejeta zapoved, da se na travo ne stopa. Če si si to drznil, te je paznik pošteno oštel, prav tako, če si po poteh vijugal s kolesom. Časi so se seveda spremenili, danes so starši veseli, da lahko otrokom privoščijo nekaj ur brezskrbnega igranja v zelenju, stran od žarečih pikslov. Park je idealen za to, sploh pa je pomanjkanje površin za urbane aktivnosti na levem bregu akutno. Ampak da ne bomo le o ljudeh. Park so nazadnje resneje obnovili v 80. letih, ko so sanirali zadrževalnike vode, kasneje je v mestnem proračunu nastala kronična suša.
Zaradi varčevanja se je poslovila Florina in z njo strokovnost. V tistem času smo dobili v parku prvi naivni lesorez, gredice s "šalato", hobi vrtnarji pa so lomastili po parku kot po gozdu. Dvignilo se je meščanstvo, predvsem pa stroka, prav ta stroka, ki je danes deležna preštevilnih pavšalnih kritik čez svoje delo in ki obvaruje park pred najhujšim. Strokovnost se je vrnila, a finančne omejitve ostanejo. Za primerjavo - štiriletni plan vzdrževanja londonskega Hyde Parka je spisan na 145 straneh, 23,3 milijona funtov je osnovni letni proračun, služijo pa tudi s prodajo prireditvenega prostora.
Škoda je, da se o vsem tem pogovarjamo le pred pričetkom Festivala Lent
