Gregor Grosman
Na Ulici Pariške komune je sočasno z začetkom novega šolskega leta po več mesecih prenove odprla vrata Pekarna in slaščičarna Klas. Vodi jo Musaj Gazmend, eden od treh bratov, ki že imajo izkušnje z upravljanjem pekarn: dve imajo v Ljubljani in eno v Postojni. Na področju peke ima že bogate izkušnje: "Leta 2008 sem začel kot navadni delavec delati v pekarni v Grosuplju. Tam, kjer nihče ni zdržal dlje časa, sem bil štiri leta. Nato je sestra odprla pekarno v Žirih, sam pa sem tačas varčeval denar z namenom, da odprem svojo pekarno."
"Opremljanje prostorov je trajalo štiri do pet mesecev. Treba je bilo naročiti vitrine, tudi peči so nove. Bila je grda stara hiša, vse je bilo treba renovirati," razlaga Gazmend, ki je po prvem tednu obratovanja z obiskom zadovoljen. "Lahko bi bilo boljše, ampak počasi..." je optimističen. Kruh in pekovske izdelke pečejo vsak dan sveže, ponudba pa je klasična: rženi, polnozrnati, črni, beli, polbeli kruh, celo iz pirine moke. Tudi francoske bagete, velike in male lepinje, nekaj sladkih pekovskih izdelkov, baklave in celo torte, ki jim jih peče zunanji partner. Po izkušnjah iz drugih lokacij pravi, da bi se lahko rože najbolje prodajale.
Nikakor ne želi biti konkurenca picerijam, vseeno pa imajo v ponudbi deset vrst pic: "Navadna pekarna ima dve, tri vrste. Ne govorim o picerijah. Male pice v vitrini imam za reklamo, za stranko pa naredimo sveže v treh do štirih minutah. Peč je vedno vroča, prižgemo jo ob štirih zjutraj in gori do desetih zvečer." Ker je komaj nekaj dni po odprtju, še ne more oceniti stroška električne energije, se pa zaveda, da bo to glede na trenutne razmere najvišji strošek.
Šolarji in mimoidoči
Kot razlog za odprtje nove pekarne sogovornik pojasnjuje, da ne bi šlo, da bi trije bratje ves čas delali v eni pekarni. Hišo, v kateri so odprli mariborsko pekarno, so kupili že pred kakšnim letom dni, pred tem pa so intenzivno iskali ustrezno lokacijo. "Morala je biti ob cesti, s parkirnimi prostori," tako Gazmend. Po nakupu je zmanjkalo denarja za prenovo, zato je s tem nekaj mesecev počakal.
Konkurence v neposredni bližini nima. "Ta cesta nima pekarne, v to smo se prepričali. Čeprav pri nas ni takšnega zakona kot v tujini, da morata biti dve pekarni druga od druge oddaljeni vsaj tri kilometre. Tako je na primer v Veliki Britaniji ali Italiji," razlaga Gazmend.
V pekarni je tudi nekaj miz, za katere lahko stranke sedejo in kaj pojedo ali popijejo. Tako sta ga že kmalu po otvoritvi obiskali gospe, ki sta celo uro uživali ob vodi in baklavi, razlaga pek. Velik del strank so šolarji, tudi do sedemdeset dnevno jih zaide v notranjost in kupi kaj za pod zob. "Če bi jih bilo še enkrat toliko, bi bil zadovoljen," računa vodja pekarne vedoč, da mora nagovoriti tudi mimovozeče stranke, saj šola ni vse leto, tu pa so še vikendi. "Ne moremo živeti samo od šole. Računam, da pride pol strank iz šole, pol iz 'ceste'." Tudi zato je prilagodil odpiralni čas - pekarna je odprta od šestih zjutraj do desete ure zvečer, vsak dan v letu, tudi čez konec tedna in za praznike, razen za božič in novo leto.
Pek prihaja sredi noči
Na dan odprtja so začeli delati ob enih ponoči, da so pravočasno vse pripravili. Že v nekaj dneh so se navadili peči in delo se lahko začne eno uro kasneje, računa pa, da bo ob utečenem ritmu pek lahko z delom začenjal ob treh, pa bodo do odprtja vse police polne. Ves kruh je shranjen v steklenih vitrinah, da se ne suši in da do izdelkov ne pride prah s ceste ali mrčes.
Trenutno še išče pomoč pri strežbi, za zdaj si pomaga s študentkami, da ga zamenjajo za tistih nekaj ur, ko mora sam v nabavo, urediti papirje ali se spočiti. Tudi prvo inšpekcijo je že imel, minulo soboto. Kot gost je inšpektor pojedel slanik, nato pa preveril papirje zaposlenih in študentke, ki je ta dan pomagala.
Pravi, da se med brati še niso odločili, katera pekarna pripada komu. Trenutno stojijo vsak za vsako lokacijo. Ko bo prišel čas za delitev, bo to določil žreb, zaključi Musaj Gazmend.
