(IZ ŠTAJERCA) Začetniku tekvondoja v Mariboru in Sloveniji je ta šport zaznamoval življenje

Ko mu je bilo šest let, se je temeljnih prvin juda učil pri mojstru Niku Vrablu, potem je spoznal nekega karateista iz Beograda, ki mu je približal to zvrst borilnih veščin. Ko je odpotoval na dvomesečni obisk k sestri v Karlsruhe, ga je njen sin Marjan, ki je treniral karate, povabil na trening.

"Opazoval sem, kaj na treningu počnejo, in ugotovil, da ne gre za karate, ampak tekvondo. Zdel se mi je še bolj privlačen od karateja, in ko sem spoznal tamkaj živečega mojstra tekvondoja, Korejca Lee Kwang Baeja, nosilca črnega pasu, 8. dan, sem se pridružil njegovi skupini, z njim sem vsak dan še individualno treniral in vpijal njegovo znanje. Preden sem se vrnil v Slovenijo, sem opravil izpit za modri pas, kar pomeni, da sem se hitro učil in utrjeval pridobljeno znanje," je pripoved, kako se je začel ukvarjati s tekvondojem, začel 68-letni upokojeni Mariborčan Marijan Pilih, začetnik tega športa v Mariboru in tudi Sloveniji, ki sedaj živi v Račah. "Tudi nekaj korejskih izrazov v zvezi s tem športom sem se naučil, kot da sem vedel, da mi bodo v nadaljevanju športne poti prišli zelo prav."

Soustanovitelj kopice klubov

Po vrnitvi v Slovenijo je Pilih ostal v stikih s korejskim mojstrom, občasno odhajal k njemu v Nemčijo in utrjeval znanje. Imel je tudi veliko željo, da bi ustanovil svoj klub in znanje prenašal na mladeniče in mladenke, ki bi se želeli bolje spoznati s tekvondojem, ki bi želeli resno trenirati in tudi tekmovati. "Lee Kwang Bae mi je leta 1970 pomagal pri ustanovitvi prvega tekvondo kluba v Mariboru in Sloveniji. Oral sem ledino v tej športni panogi, zraven pa sem se strokovno izobraževal in izpopolnjeval in sedaj imam mojstrski pas, 8. dan. Izpite sem večidel opravljal v Nemčiji, Italiji in Južni Koreji, kjer sem opravil tudi specializacijo, vse stroške sem moral poravnati sam, ni bilo poceni, a gnala me je želja po znanju. Glede na to, da sem bil še naprej tesno povezan z že omenjenim korejskim mojstrom, sem na njegovo željo leto in pol tekmoval za njegov klub v Nemčiji," razloži Pilih, ki je v svojem klubu treniral tudi dijake in študente, ki niso bili iz štajerske prestolnice.

"Večina teh se je po končanem šolanju vrnila na svoje domove, in ker jim je tekvondo ostal v srcu, so me zaprosili, da jim pomagam pri ustanovitvi kluba. Tako sem ob njihovi pomoči ustanovil klube v Bresternici pri Mariboru, Framu, Račah, Ljubljani Polje, Izoli, Lenartu in Lendavi. V teh klubih sem vodil seminarje in s klubskimi trenerji sodeloval na strokovnem področju. Leta 1976 sem vodil avstrijsko reprezentanco, leta 1981 pa sem kot prvi Slovenec in Jugoslovan v Južni Koreji opravil izpit za mojstra tekvondoja - črni pas, 1. dan," se spomni sogovornik, ki je leta 1990 v Mariboru ustanovil klub z nazivom Tekvondo klub Marijan Pilih.

Ponosen na priznanja

Kako znan in priznan je bil Pilih kot tekmovalec in predvsem kot strokovno podkovan trener tekvondoja, pričajo številna ugledna priznanja, ki krasijo njegovo stanovanje v Račah. Med njimi sta Cizljeva in Bloudkova plaketa, leta 2001 je za življenjsko delo dobil priznanje tedanjega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Antonia Samarancha. "Na vsa tri priznanja sem zelo ponosen, seveda pa so mi pri srcu tudi druga priznanja. Imam veliko pokalov, kolajn in diplom, ki so v mojem stanovanju na vidnem mestu," pove Pilih, ki je bil tudi pobudnik ustanovitve Tekvondo zveze Slovenije. "Tedaj je bilo vanjo združenih enajst klubov, sedaj jih je približno 40, kar priča, da je ta šport pri nas zelo razširjen in množičen. Po ustanovitvi zveze sem bil predsednik sodniške organizacije, tudi nove sodnike sem usposabljal, v prvih letih delovanja zveze sem bil trener reprezentance, krajše obdobje tudi predsednik zveze," razloži Pilih, ki je za tekvondo navdušil tudi sina Andreja. "Bil je zelo uspešen, tudi slovenski in evropski prvak je bil, pozneje se je posvetil nogometu, katerega igra še danes."

Vzgojil številne ase

Marijan Pilih je bil v tekvondoju reprezentant nekdanje Jugoslavije, 15-krat je bil jugoslovanski prvak, trikrat evropski in enkrat svetovni. "Potem ko sem pri 37 letih osvojil tretji naslov evropskega prvaka, sem tekmovalnemu tekvondoju pomahal v slovo in vse moči usmeril v strokovno delo. Vzgojil sem vrsto vrhunskih tekmovalcev, med njimi Tomaža Barado, Mišela Sabola, Dušana Panjtarja, Miodraga Krnetića, Kristjana Kovačiča in še bi lahko našteval. Nekateri so tudi tekmovali za moj klub. Ker že dalj časa nisem več tako močno vpet v tekvondo, sem pred približno petnajstimi leti klub ukinil. Pozorno pa spremljam dosežke naših borcev in bork na mednarodnih tekmovanjih. Kolajne se kar lepijo nanje," ponosno pove.

Kljub temu Pilih ne more brez tekvondoja. "Domala vsak dan za svojo dušo in zdravje treniram v ŠC Barada. Ko imam čas, dneve zapolnim z igranjem namiznega tenisa, vodim različne rekreativne skupine in tudi na druge načine skrbim za dušo in telo. Morda sem tudi zaradi tega zdrav."